V tem tednu smo lahko brali novice o dogajanju v parku Univerzale, v (zadnjem) industrijskem parku v našem mestu – ste namreč vedeli, da so včasih lastniki slamnikarskih tovarn postavljali parke zraven svojih tovarn, ker se je to spodobilo in so kar tekmovali, kdo bo naredil lepšega? Pa od tega niso imeli nobenega zaslužka! No, ti časi so mimo.
Na družabnih omrežjih smo brali o dogajanju v parku Univerzale, ki se nahaja na severni strani nekdanje tovarne Univerzale in pa tudi o sekanju drevja na južni strani. Severna stran, torej park, je v občinski lasti, južna pa ne, saj tudi sam objekt še vedno ni v občinski lasti, čeprav je bil že večkrat naprodaj in so se zvrstile že marsikatere ideje, kaj vse bi lahko tam imeli v smislu javnega dobra. Recimo: slamnikarski muzej v večjih prostorih in delavnice kot so v ljubljanskem Rogu. Ali pa prostore za pospeševalnike in nasploh podjetništvo. Morda pa združevanje obeh idej, torej slamnikarstva, tradicije in preteklosti, etnologije, skupaj s prihodnostjo, podjetništvom in z obrtništvom, ki je navsezadnje tudi pomembna preteklost naše občine. Vendar bi bila to lahko druga kolumna.
Torej nazaj k sekanju dreves in odzivom na omrežjih. Slovenci imamo radi naravo in če kaj potujete, potem vidite, da znamo z njo kar lepo delati. Vsaj z vidika, da posameznik pobere smeti za seboj in da nam za naravo ni vseeno. Kako to naravo urejamo na javni, državni ravni, torej, kako z njo upravljamo v smislu varovanja gozdov, kmetijskih zemljišč in nepotrebnega poseganja v naravo, pa morda spet rajši v drugi kolumni. O tem, da so bolj smotrno dajali dovoljenja za gradnjo v času Avstro-Ogrske, ko so točno vedeli, kje so poplavna območja in da se tam pač ne gradi, čeprav je nekdo v sorodu z nekom in ima belo kuverto, sem tudi že enkrat pisala. Toda na splošno imamo radi naravo in zato je bil odziv na omrežjih kar pester, ker so se ljudje takoj usmerili na občinsko upravo, čemu to dela. Ruši stara drevesa in dopušča, da se rušijo tudi druga, bojda za novo parkirišče.
Naj tukaj pohvalim ažurnost domžalske občine, ki nam je hitro ponudila odgovor, ki je tudi objavljen na tem portalu in da povzamem – v parku sta bili stari bukvi nevarni, ostalo pa ni v pristojnosti Občine.
Ali sta se zares posušili, ali sta nevarni, ne vem. Arboretum Volčji Potok ima strokovnjake s tega področja in to so zapisali. Nekateri komentarji trdijo, da Arboretum pač piše, kar Občina želi. Ne vem. Bolj se na tej točki sprašujem o naši veri in neveri v stroko ter državne institucije. Če torej res nismo Švedska, da bi verjeli v državo in v javne institucije, če ne verjamemo v skupno dobro, kaj se potem gremo? Naše početje se mi ne zdi smiselno. Bodisi začnimo verjeti in skupaj gradimo to drugo Švico ali pa rečimo, država je brezveze, nehajmo z davki in gremo vsak zase. Nemogoče? Nič ni nemogoče. Je pa morda čas, da odrastemo, nehamo jamrati, se odločimo, kaj želimo in to naredimo. Mar ni življenje prekratko?
Preden nadaljujemo pa en pomislek: če dreves ne bi podrli in bi ob naslednjem neurju poškodovali sosednje bloke ali pa morda celo človeka: kdo bi bil kriv?
Zagotavljajo nam, da bosta drevesi zamenjani z novimi. Koliko novih, se sprašujem? Kajti to se mi zdi tragedija: da menimo in dopuščamo, da eno drevo nadomestimo z enim. Naj navedem podatek iz knjige O listju, avtorice Marion Poschmann, ki jo tudi sicer močno priporočam v branje: “2000 mladih bukev okoljsko gledano nadomesti eno staro. Šele 2000 mladih bukev za filtriranje prašnih delcev, ravnovesje vlage in kakovost zraka stori toliko kot ena sama sto let stara bukev.”
In četudi verjamemo Arboretumu, kar sicer osebno jim – če pogledate Volčji potok, lahko namreč vidite, da jim je mar za naravo in da se močno trudijo – ter razumemo, da je bilo treba drevesi podreti, je na mestu vprašanje, kaj sedaj. Kje bomo zasadili vsa ta drevesa, da bomo vsaj ohranili kvaliteto zraka? Ker zavedamo se, da je ta kvaliteta v širši ljubljanski kotlini vsako zimo med slabšimi v Evropi in za dober zrak bi morali narediti torej še veliko več. Seveda ne moremo zasediti vsega tega v parku, toda ali država pri nas celostno upravlja s takšnimi velikimi izgubami in jih morda nadomesti na drugem mestu? Tam, kjer bi lahko. Če imamo strokovnjake, ki ugotovijo, da je nekaj za posek, me zanima, ali imamo na ravni državi mehanizem, ki reče, če to posekaš, to posadi. Saj vemo, da nimamo. Zakaj pa ne? Nam je narava res tako sveta, kot trdimo v slovenskih turističnih “feel Slovenia” paketih, ali je to le dober slogan? Na koncu pa je vse na plečih civilne družbe, ki se je morala bojevati, da zapišemo svetost vode v Ustavo RS.
Pa tudi nasploh bi si želela, da bi park Univerzale oživel, in da bi morda občinska uprava kakšnega od svojih dogodkov preselila tja. Pa tudi krajevna skupnost bi navsezadnje lahko tam naredila druženje. Ali pa morda navsezadnje celo kakšna šola in celo krajani sami. Seveda pa bi bil prostor najbolj idličen, če bi v njem naredili prostor za tako prijetno kavarnico kot je v Češminovem parku. Kajti barov je v mestu dovolj, prijetnih kavarn pa žal ne.
In naj zaključim še z zadnjo stvarjo: “Gre za posek dreves na zasebnih zemljiščih, ki ga izvajajo njihovi lastniki in ni povezan z občinskimi aktivnostmi.” To je res in Občina ima popolnoma zvezane roke, kar smo pa naredili v prehodu iz prejšnjega v današnji sistem, ko je lastnina posameznika tako sveta, da javno dobro pride veliko kasneje. Zato pa imamo takšno stanje, kot ga imamo – stavbe, ki propadajo, pomanjkanje pločnikov, ker posamezniki ne dajo zemlje, in navsezadnje možnost, da na svoji zemlji delaš, kar želiš: posekaš vse, postaviš ogromne jumbo plakate in še kaj. Ne bi bilo treba, da bi bilo tako. Lahko bi ohranili svetost individualne lastnine, pa še vedno dovolili državi, da posega vanjo –če ji seveda zaupamo. In pa navsezadnje, če bi imeli državljani odnos do javnega in skupnega dobra. Tako pa res vsak dan znova vsi potrjujemo, da je edini vladar sveta in edina stvar, ki šteje: kapital.
Ajda Vodlan (Ajda piše) in Karikature Nana
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
