Pa res potrebujemo puloverje? #Ajdapiše
Toliko o zelenem prehodu, pa koliko dejansko res porabimo za ogrevanje?
Prejšnji vikend nam je prinesel kar nekaj snežnih padavin in vsaj za par dni je v naši državi zavladala zima. Temperature so se spustila pod ledišče in bilo je res mrzlo. Ne toliko kot kje drugje po svetu, pa vendar za nas dovolj.
Najprej nas je DARS prepričeval, da je pripravljen – vendar se to v praksi ni izkazalo tako. Po eni strani je ta nepripravljenost vedno znova presenetljiva. Po drugi strani pa si nalijmo čistega vina in si priznajmo: gremo na pot res samo, ko je nujno? Kajti dejstvo je, da ne znamo več delati prioritet: nujno je kar že vsak opravek v življenju individualista. Pa pač temu ni tako. Drugi kozarec čistega vina naj bo na temo naše pripravljenosti: ko odidemo od doma, smo zares pripravljeni? Imamo kaj toplega za popiti, imamo dekco, lopato, dovolj bencina? Ali pa naivno verjamemo, da če gremo na avtocesto v Sloveniji, pa je vse tako blizu, da res nič ne potrebujemo s seboj? Nekje skozi zgodovino smo zaradi delitve del postali preveč soodvisni in premalo odgovorni do samega sebe. Kaj šele družbe. Pa da se vrnem nazaj na napripravljenost tistih, ki bi morali biti: da so vlaki zamujali, nič hudega. Če je to nekaj minut. Ko je to nekaj ur, je že čudno. Ko vlaki obstojijo in morajo ljudje čakati na mrazu več ur, ker ni prostora v čakalnici, nihče pa ne zagotovi nadomestnih avtobusov, pa se lahko zopet vprašamo: kako je to možno v naši mali državici, kjer se takšne stvari ne bi smele dogajati, saj smo dovolj majhni, da bi morali vsako lokacijo hitro doseči, vsako takšno situacijo hitro rešiti.
In kaj se spremeni vsako leto? Očitno ne zares veliko. Sistemi, ki so odpovedali, se bolj ukvarjajo z iskanjem pravilnih piarovskih strategij in prelaganjem odgovornosti, namesto da bi rekli, se zgodi, se opravičujemo, v prihodnosti pa bomo naredili »to in to« ter področje izboljšali. Nasplošno se zdi, da se v Sloveniji radi ukvarjamo z iskanjem odgovornih, namesto da bi več časa posvetili optimizaciji v prihodnosti. V praksi pa sem ugotovila, da noben piarovsko pripravljen odgovor, ki prelaga odgovornost, ni tako učinkovit kot tisti stari ljudski: »Oprosti, zaj*** sem. Se potrudim, da ne bom več.« Zakaj to deluje? Ker je redkost. Pa ne to, da se nekdo opraviči – ampak da se iskreno opraviči in da ima zaupanje, da bo zadevo v prihodnosti res spremenil. Zaupanje pa ni dano, je pridobljeno!
Naj nadaljujem na temo zimskih paradoksov. Tako veliko govorimo o zelenem prehodu, energetski učinkovitosti in smotrni uporabi energetskih virov – potem pa prideš na vlak in zgoriš, ker je tako vroče sredi zime. Prideš v javne objekte, enako. Pisarne javnih služb, ki so v starejših objektih, so nenormalno segrevane. Mnogokje so okna odprta, da lahko ljudje dihajo: in stran se meče državni denar. Pa ne le denar, temveč vse tisto za kar trdimo, da je (energetska) dobrina. Če se je v predlanskem in lanskem letu grozilo s temperaturo maksimalno devetnajst v pisarnah, je sedaj mnogokrat in mnogokje nespametno drugače. Pa naj pri tem dodam, da me močno prizadane izjava, ki jo slišim od nekaterih: »Ah, saj ni moj denar, je državni.« Kako že res ni tvoj in moj?
In da preidem zopet k posamezniku: koliko stopinj pa imamo v naših domovih? Že celo življenje živim v hiši in ko pridem kdaj h komu na obisk, predvsem v večje stanovanjske (ljubljanske) objekte, sem presenečena. So v kratkih rokavih, saj je tako vroče. Je to res smotrno? Čeprav priznam, da imam tudi sama rada topel dom, da je kamin v dnevni sobi res prijetna zadeva, pa vendar: kje je meja? Smo se res odvadili, da v zimskih mescih nosimo tudi v notranjih prostorih več oblačil? Ker je pač lažje in boljše. Pa je res? Takšen zrak izsušuje našo kožo, temperatura pa vpliva tudi na naše ožilje – in zato je recimo leden tuš tako dober za našo prekrvavitev. Slednja pa je dandanes že tako slaba, ker vse preveč sedimo in sedaj še v preveč toplih prostorih. Toda zopet: sploh v večstanovanjskih objektih, posameznik nima možnosti, da res samostojno regulira temperaturo. In tako smo spet pri sistemih …
Za zaključek pa ne pozabimo: topel dom je dobrina. Varen in topel dom je največ, kar lahko dejansko imamo. Nič čudnega, če torej radi kakšno stopinjo povišamo ogrevanje – pa se le kdaj vprašajmo, ali je zares potrebno in najbolje za nas same? Ob tem zgoraj zapisanem pa ne pozabimo na vse tiste, ki toplega doma v Sloveniji nimajo in ki kljub temu, da delajo, ne morejo plačati položnic za ogrevanje. Ponovno torej: sistem, ki ne deluje, kajti tega v naši mali Sloveniji ne bi smelo biti. Pustimo že Švico pri miru, pa tudi vse razmišljenje o tem, zakaj še nismo tam in razmislimo, kje smo, kaj dela in kaj še mora. Pri tem pa ne pozabimo, da živimo v demokratični republiki, ko na plečih nimamo le pravic, temveč tudi veliko odgovornosti.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.