Oligarhi so povsod enaki
Poletje bo razburkano, kot morje v času burje, ki na obalo odvrže nabrano umazanijo. Na eni strani se bohotijo želje po ugodju in prestižu, na drugi nam napovedujejo, da bodo te želje vedno težje uresničljive. Pomanjkanje goriva, hrane, morda tudi vode in nove bolezni nas bodo (za zdaj samo v mislih) približale podsaharski Afriki in morebitnem razumevanju stisk ljudi, ki iščejo boljše življenje, drugje. Ekonomske in politične krize današnjice bodo bolj usodne kot prejšnje, saj se zaradi globalizacije kriza na enemu koncu sveta pozna na vseh ostalih. Vojna v Ukrajini je pokazala številne pomanjkljivosti »razvite« človeške družbe – ko pride do resnih težav, ljudje zaprejo svoje meje in pozabijo na sodelovanje in solidarnost. Enotni svetovni trg ponuja največ možnosti velikim podjetjem in lastnikom, zato najdemo enake izdelke v Ameriki, Burundiju ali Braziliji. Kdor se temu širjenju globalnega trga upre, je deležen izključitve iz sistema menjave in je obsojen na životarjenje. A vendarle ni vedno tako, tudi uporniki preživijo in dočakajo svojih pet minut, če so nanje pripravljeni.
V naravi je od največjega pomena pestrost vrst, z različnimi prilagoditvami, ki na prvi pogled niso opazne in v nekem obdobju mnoge le vegetirajo, da bi v spremenjenih pogojih zaživele na polno. Tak primer so virusi. Nekaj tako drobnega, neopaznega je postavilo svet na glavo. Jasno je, da oni ljudi nočejo uničiti, jih le potrebujejo za lasten obstanek. Nekako tako razmišljajo oligarhi, ki si na podlagi podedovanih ali prigrabljenih pravic, lastijo svet in jih skrbi le to, kako bodo preživeli in obstali ne glede na ceno, ki jo za to bodo plačali drugi. Ne mislimo, da takšnih ljudi ni med nami, vse bolj postaja jasno, da se naša družba deli na dva vsak sebi oddaljena pola – na bogataše in reveže. Srednji sloj izginja, kot je to dobro opazilo dekle, ki prodaja Kralja ulice. Na vhodu neke trgovine je zagledala mater s sinom in hčerko, ki je nosila torbico vredno nekaj tisoč evrov. Ker jo je dekle ogovorilo, ji je desetletna deklica prostodušno odgovorila, da ima doma še nekaj podobnih torbic, za vsako priložnost drugo. Ob slovesu je deklica kupila Kralja ulice, a je navkljub jasno povedani ceni 1 € dekletu plačala le 50 centov. Tako odraščajo bodoči oligarhi.
Ko sem se potepala po otoku Braču in vrh hriba nad Supetarom zavila v prijetno domačo gostilno Žiža, sem se počutila kot bi bila na vrhu sveta. Povsod so se bohotile češnje: rdeče, bele, gojene in divje, sočne in vabljive. Gostišče je ponujalo prelep pogled na modro morje in Biokovo, nekje v daljavi se je svetlikal Split, na kamnitih ograjah so cvetele domače rožice in ob pogledu na menu mi je postalo jasno, da gre za prestižno ponudbo za zahtevne obiskovalce. Češnjev zavitek je bil odličen, prav tako kava in sladoled, ki se mi je prilegel po par urni hoji po planinski pešpoti. Mir so kmalu zmotili mladi pari, ki so se usuli iz ogromnega džipa, videti je bilo, da so jih gostitelji pričakovali. Ob odhodu sem ugotovila, da gre za mlade iz Ukrajine, nasmejana dekleta in fantje, ki se jih vojna ni dotaknila. Pomislila sem na vse druge, ki so zaprti doma, vojaško obvezni in pripravljeni dati življenje za domovino.
Trenutna situacija z gorivom pri nas in drugod je ravno pravšnja za vojne dobičkarje, saj je vojna med Rusijo in Ukrajino vsem priročen izgovor za mnoge tudi neupravičene podražitve. Zato je toliko bolj zlagano kazanje s prstom na ruske oligarhe, saj bodo največjo korist nazadnje iztržili ravno ukrajinski (vidni in nevidni) oblastniki, z njimi pa tudi vsi ostali, če bodo pri koritu.
Oligarhi so si med seboj enaki, med tem ko se ljudstva med seboj iztrebljajo, so njim odprta vsa vrata sveta. Domovina je potemtakem le iluzija, pravljica v katero verjamejo tisti, ki drugega nimajo.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.