Odsev Kurza v slovenskem političnem ogledalu #Benjaminovglas
Konec prejšnjega tedna se je pri naših severnih sosedih stopnjevala naelektrenost v političnem prostoru, ki se je prekinila v soboto zvečer. Kriza avstrijske vlade je izbruhnila v sredo, ko je policija preiskala kanclerjev kabinet, finančno ministrstvo in prostore avstrijske ljudske stranke, ÖVP. Pritisk na avstrijskega predsednika vlade Sebastiana Kurza je konec tedna z dneva v dan naraščal, in v soboto zvečer pripeljal do vrelišča: Kurz je odstopil. Očitano mu je bilo, da je ozek krog njegovih najožjih sodelavcev uporabil proračunski denar in vpliv, da so Kurzovega predhodnika na čelu stranke Reinholda Mitterlehnerja načrtno medijsko diskreditirali in tako Kurzu tlakovali pot na čelo stranke ÖVP. Opozicija je zato zahtevala odstop premiera, zaupanje vanj pa so izgubili tudi koalicijski partnerji Zeleni.
Ob odstopni izjavi je Kurz povedal, da odstopa, ker gre za državo in ne zgolj zanj. Tudi če je izjava zgolj PR spin, to pri tem, kar želim povedati, ni ključno. Ključno je, da se voditelj države zaveda svoje vloge, ki jo ima v državi in za državo, in kakšen vpliv imajo njegova dejanja in besede do prebivalcev v tej državi in v mednarodnem prostoru. Slednje pa postaja vedno bolj pomembno z naraščajočo prepletenostjo sveta zlasti za male države, kamor sodi tudi Avstrija in ne le Slovenija.
Voditelj torej v odstopni izjavi da ljudstvu vedeti, da je država nad njim. Jasno mu je, da odstopa s funkcije služenja državi in ljudstvu. Pri nas tako pomenljive izjave ni sposoben noben politik, ne glede na to, ali je to v času odstopa ali v času normalnega delovanja. Menim, da je razlog v tem, da se večina politikov pri nas ne vidi v službi države. Večina jih, glede na to, kako delujejo, najbržda misli, da država in ljudstvo služita njim. Gre za povsem drugačen koncept percepcije političnega delovanja in vloge funkcionarja med dvema sosednjima državama. V tej razliki se odraža tudi povsem drugačen nivo, zrelost in kultura političnega delovanja.
Neorientiranost, nerazgledanost in nespodobnost slovenskih politikov je resnično zaskrbljujoča predvsem zato, ker nam-ljudstvu ne da zdrave izbire, do katere bi morali imeti možnost. Nasprotno, izbira, ki je na mizi, predstavlja nič več kakor bolj-ali-manj-isto, kar se kaže in nadaljuje iz volitev v volitve. Vsaj tako možnost izbire čuti velika večina ljudi v svojih vsakodnevnih tegobah.
Politična kultura in politična higiena sta v našem prostoru na žalost odsotna pojma, saj s strani politikov po tej dobrini praktično ni povpraševanja. Politiki je uspelo doseči, da je celo javna diskusija o koruptivnosti in ostalih nezakonitih, nemoralnih in neetičnih praksah s strani politike previsok nivo za razpravo. Ocenjujem, da je razlog odsotnosti tovrstne razprave v tem, da zaključki ne obrodijo sadov, ni učinka po prenovi seznama igralcev v politični igri. Enostavno ni učinka. Zdaj smo še nižje. Politični prostor je izpraznjen, saj ga ne zapolnjuje nič več, ni živih ljudi z energijo, ni vsebine, ni ambicije po boljšem, ni ideje, ni vonja in ne okusa, brezbarvno območje, v katerem se tisti, ki vanj vstopi, v trenutku izgubi. Kompas na tako brez namenskem in brez časnem območju preprosto ne deluje: vedno kaže v politika samega.
V Sloveniji je resnično nenavaden odnos med politiko in ljudstvom. Po eni strani smo ljudstvo zelo vpeti v politiko, vendar ocenjujem, da le na emocionalni ravni. To pomeni, da se dogajanje zgodi v nas in tam tudi zamre. Smo kot navijači na nogometni tekmi: zdi se nam, da smo blazno dejavni na igrišču, v resnici pa se vse dogaja v naši glavi in v emocijah.
Mogoče je pa rešitev v novi generaciji, ki ima ideje, energijo, ambicijo in nove koncepte, poglede na delovanje družbe. Bomo videli, kaj bo pokazal čas in naslednje volitve.
Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)
Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.