Odrešeniki sveta
Odrešeniki sveta mahajo z orožjem in rožljajo z besedami v imenu miru, medtem se po Evropi vije dolga kača beguncev in nesrečnikov. Ko začnejo namesto klofut padati bombe, se jih ne da vzeti nazaj, kot napačno izrečene besede. Nočem biti sodnik, niti ekspert, le ne vem, kako bi si razložila nekaj dejstev.
Politiki vpijejo, da iščejo mirno rešitev spora, a v isti sapi se Evropa odloči nakupiti orožje in ga kot vojaško pomoč poslati Ukrajini. Ali je to res pomoč, ki jo potrebuje ukrajinski narod ali bi si nemara bolj želeli mirno rešitev spora z Rusijo? To gesto razumem kot odločitev nas, prebivalcev Evrope, da bomo denar namenjali za vojno in oborožitev namesto za zdravo, ekološko pridelavo hrane in preusmeritev iz umazanih virov energije v okolju manj škodljive. Za skupno lepšo prihodnost.
Tudi pomen Evropske unije postaja majav – medtem ko se ene države leta in leta trudijo izpolniti pogoje za vstop v krog »izbranih«, se po kratkem postopku odpirajo vrata za Ukrajino, kot bi ji to pomagalo rešiti vojaško godljo v kateri se je znašla. Ponavlja se znana zgodba o velesilah, ki napenjajo mišice in se borijo za politično in gospodarsko prevlado prek hrbtov drugih, v tem primeru Evrope. Znašli smo se med dvema ognjema in bomo, po preteklih scenarijih svetovnih vojn, prav mi imeli največje izgube. Že zdaj se stresem, ko slišim v noči ropotati težke vojaške avione, ki iz italijanskih oporišč vozijo čez naše glave na vzhod. Zakaj je treba imeti vojno? Se je nakopičilo preveč že zastaranega orožja v skladiščih? Je treba preizkusiti novo in ga izboljšati za, kdo ve, naslednjo, naslednjo vojno? Kaj se plete v glavah državnikov za katere se že odkrito govori, da so njihove odločitve in poteze nelogične, nespametna in ne predvidljive? Demokracija je orodje za izbor najboljših, najmodrejših in najbolj poštenih vodij, a očitno ljudje ne znamo presojati po teh merilih, temveč izbiramo najbolj »možate«, neusmiljene in zvitorepske predstavnike ljudstva. Ne le, da jih izvolimo, jih potem ne moremo ali ne znamo nadzirati in jih odstaviti, ko vidimo, da naš voz peljejo v pogubo. Gre za sindrom namerne slepote in zavestnega zanikanja težav iz katerega se rodi lov na žrtvena jagnjeta – vedno se kdo najde pri roki. Krivci se rešijo, nedolžni umrejo.
Vsega naveličani, avantur željni in krvi žejni sodobni prostovoljci, so najbolj grozljivi udeleženci vojn, ki, prepričana sem v to, delajo več škode kot koristi napadenemu ljudstvu in njihovi domači vojski. Vojna v Bosni, nedaleč od našega praga, bi morala biti grozljiv opomin Evropi, a nas je premalo prizadela, da bi jo vzeli resno z vsemi njenimi posledicami za tam živeče ljudi. Tudi od tam so prihajali begunci, a nič kaj dobrodošli, kot se neradi spominjamo.
V tridesetih letih samostojnosti smo postali popolnoma odvisni od tuje proizvodnje in uvoza, nimamo jasnih zamisli o samooskrbi in se klanjamo tuji pameti, medtem ko naša odhaja, kam pa – na tuje. Nekje na poti smo izgubili zdravo žensko (kmečko) pamet, ki presoja trezno in smotrno. Ob tem, da smo dežela bogata z vodo in lesom, ne bi smeli premišljevati o nuklearkah, dežela, ki ima tako iznajdljive in spretne ljudi, ne bi potrebovala novega gospodarja, ki bi jo zasužnjil. Res je, treba se je prilagoditi novemu času, a to ne pomeni slepo sprejeti vse, kar ponuja nekdo drug, samo za to, da bi bili bolj »komot« in leni. Lenoba ubija pamet in presojo, izčrpava kreacijo in moč, od samostojne osebe naredi sužnja. Si tega želimo, je to naša prihodnost?
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.