Odločitev: ločiti se od nekaj #Ajdapiše
Enkrat mesečno vodim Podjetniški knjižni klub na domžalski obrtni zbornici in ta teden smo se med drugim pogovarjali o knjigi, ki govori o upravljanju s časom (time management).To ni knjiga, ki uči, kako biti še bolj učinkovit in narediti še več, temveč knjiga, ki pojasnjuje, kako upravljamo s časom, zakaj nikoli ne bomo uspeli vsega narediti in zakaj vedno zamujamo.
Naša debata je prešla na področje odločitev in ena od sogovornic je jasno poudarila, da odločitev v sebi nosi pomemben koren – »ločiti se«. Odločitev pomeni izbrati eno pot in se ločiti od vseh ostalih. Kar je pa v tem svetu konstantnih izbir zares težavno. Kar je ironično, ker smo vedno verjeli, da je izbira dobra stvar. Pa vendar – do kje?
Spomnim se svoje babice, ki mi je razlagala, kako presenečena je bila nad izobiljem v Avstraliji, ki jo je obiskala v devetdesetih letih. Zapomnila sem si njene besede, da je zmotno verjela, da takšno izobilje pri nas nikoli ne bo – da bi bile trgovine tako polne hrane, oblačil, vsega. Pa je zelo hitro tudi to prišlo k nam. Še sama se spominjam, ko sem kot orok z mamo hodila v najbližjo trgovino s hrano Žmavc v Spodnjih Jaršah. In potem se je odprl Breza center in tisti Spar se mi je zdel tako fascinanten in velik, bogat. Danes ga tretiram kot manjšo trgovinco, kjer imajo le najbolj osnovno. Sprva sem bila navdušena nad bogatimi izbirami – vse več jogurtov je bilo. Vse več kosmičev, vseh vrst čokolad … In potem je v Domžale prišel še veliki Mercator, pa kdaj sem se zapeljala do Leclerca in potem začela potovati še v tujino, v razvitejše države, in spoznala, kaj vse obstaja. Spomnim se, kako sem kot študenta v Parizu odkrivala Starbucks. Bilo je zanimivo. Potem pa spoznaš: najboljša kava je tradicionalna – črna brez vsega. Najboljše slaščice niso umetnih barv, temveč tiste najbolj preprosto, tradicionalne. Temna čokolada je zakon! In kar naenkrat mi je bil odhod v supermarket samo breme, najboljši jogurt pa je postal tisti najbolj osnoven iz tržnice. Brez vseh dodatkov. Tudi glede oblačil sem spoznala podobno, najbolj pa me razveseli dandanes kakšna prijateljica, ki mi spotoma podari obleko, ker jo je kupila in je ne nosi več. Spoznaš, da ne potrebuješ veliko. Da šteje kvaliteta in kvantiteta. Ko gledam polne trgovine, ko se peljem mimo BTC-ja v soboto in parkirišče poka po šivih, vem, da večina ni na istem. Kljub temu pa opažam vse več znancev, ki govorijo in živijo podobno. Navsezadnje pa imamo vsi kakšne razvade – moje so recimo knjige, ki jih še kar vedno veliko kupujem.
Vendar pa niso težavne le materialne izbire, temveč so bolj zahtevne nematerialne izbire: poklic, kraj bivanja, partner, otroci ipd. Danes imamo veliko izbir in postali smo družba, ki je veliko bolj tolerantna do vseh načinov življenja. Danes se tako veliko bolj svobodno odločiš, ali boš imel otroke, ali ne. Se boš poročil? Se boš ločil?
Pravijo, da svoboda s seboj nosi predvsem odgovornost in to se najbolje pokaže ravno v primeru izbir. Možnosti so neskončne, postanemo lahko kakroli želimo in zato je težko izbrati ter se odpraviti le v eno smer. Težko pa je tudi zato, ker se zavedamo (oziroma bi se vsaj morali), da je breme odločitve na naših plečih. Mi sami bomo nosili posledice in le mi smo lahko zares »krivi« za pot, ki smo jo izbrali. Izbira je tako osvobujajoča, a hkrati izjemno zahtevna. Zavedamo se, da nismo krojači le svoje sreče, temveč svojega celotnega življenja. Zato ne čudi, da smo obremenjeni, da smo bolj depresivni, bolj znervirani, bolj pod stresom, kot so bili naši predhodniki. Družba nam daje več svobode, svoboda pa pride za svojo ceno. Vprašanje ni, ali se zavedamo te cene – račun je pač izstavljen in potrebno ga je plačati. Vprašanje je, kako se krepimo, da nosimo ta bremena. Ali učimo otroke že v mladih letih o teh stvareh? Ali se pogovarjamo o teh stvareh s prijatelji? Ali drug drugega spodbujamo na področjih, ki nas krepijo? In ali se na koncu dneva zavedamo, da vsega ne bomo nikoli imeli in da je življenje pravzaprav ena velika izbira, vsak dan pa milijon malih izbir – levo ali desno? Prave ali napačne poti pravzaprav ni, najslabše je neizbrati in obstati.
Vljudno pa vas vabim, da se pridružite našemu Podjetniškemu bralnemu klubu – naslednje srečanje je 18. aprila 2023 ob 18. uri, prijave pa kar na mojem emailu: ajda.vodlan@outlook.com.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.