Nesrečni fuk ali nori pornič #Ajdapiše

V začetku tedna sem po (pre)dolgem času obiskala domžalski Mestni kino v Berniku in si ogledala romunski film, ki nosi tudi naslov moje današnje kolumne. Film, ki se ga splača ne le pogledati, temveč tudi večkrat ogledati, saj skriva v sebi toliko simbolike in postavlja toliko vprašanj, da preprosto ne uspeš vsega dojeti v prvem ogledu.

Film je sestavljen iz uvodnega posnetka tega »nesrečnega fuka« (in je dejanski prikaz posnetka v celoti, brez olepšav, brez cenzure), nato pa sledijo trije deli: najprej sprehod glavne protagonistke skozi mesto, ki prikazuje Romunijo dandanes in hkrati nastavlja ogledalo kapitalistični, neodgovorni, individualistični družbi. Ljudje, ki parkirajo sredi pločnika, ker pač lahko (imajo dober avto, imajo denar, oni lahko vse). Prikazuje bogate, prikazuje revne, prikazuje reklamne oglase, pa trgovine, restavracije s hitro prehrano … In nisem mogla, da ne bi pomislila, kako so vsa mesta v Evropi postala enaka – zagotovo povsod najdeš kebab recimo. Drugi del je prikaz anekdot, razlaga besed s področja spolnosti, sociologije pa tudi zgodovine. Predvsem se opazi velik poudarek na drugo svetovno vojno, ko je Romunija sodelovala z nacistično Nemčijo. Naivno menimo, da smo le Slovenci obsedeni s polpreteklo zgodovino, pa je dejansko le redkokateri narod zares obračunal z njo. Verjetno le izbirajo različne načine, da se soočajo z njo.

Tretji del pa je sestanek staršev in te sporne učiteljice, katere posnetek spolnega odnosa je pristal na internetu. Ravnateljica se postavi na stran učiteljice, ki jo pretežno vsi starši napadajo. Staršev dve bistveni zadevi ne zanimata: kako je posnetek pristal na internetu (mož učiteljice je računalnik odnesel na popravilo in nato se je zadeva pojavila na spletu) in kako njihovi otroci brskajo po spletu (tudi po straneh, za katere moraš biti star 18 let in več). Sestanek ni debata, je napad na osebo. Na šoli je zaposlena, ker je učiteljica, toda njeno zasebno življenje spodkoplje njeno strokovnost. Kaj je sploh še zasebno v tem svetu? Starši ji očitajo, da je izgubila spoštovanje učencev. To je sicer zgolj domneva, ki je ne znajo argumentirati, še manj dokazati, pa vendar je na mestu vprašanje, na čem je torej osnovano to spoštovanje? Starši ji namreč očitajo konkretne stvari iz videoposnetka, da se ne spodobijo za njo, ker je učiteljica. Na posnetku ima spolni odnos s svojim možem (kar nekateri tudi sicer podvomijo in jo obtožijo tudi varanja), v zasebnosti doma. Nič zares spornega. Toda kakšen spolni odnos je torej primeren za učiteljico, da ohrani spoštovanje? Je sporno to, da vidimo, kar sicer vemo, da se dogaja? Po eni strani trdimo, da smo odprta, liberalna, svobodna družba, po drugi strani pa temu ni tako. Morda najbolj ironično, hkrati pa tako čudovito prikazana hipokritičnost naše družbe: najbolj jo obsoja gospa, ki jo vmes kliče tudi kurba in cipa, za katero kasneje izvemo, da je podkupovala učitelje, da je njen otrok izdelal razred. Kot je zapisano v Svetem pismu – naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Kajne?

Hipokritičen je tudi naslednji prizor: omenjena gospa ostalim staršem na tablici prikazuje posnetek nesrečnega fuka. Stoji ob mizi. Za mizo sedi učiteljica. Na drugi strani mize pa eden od staršev, starejši možakar, z izjemno bogatim trebuhom, ki se na eni točki nasloni na mizo, da je lahko bližje tablici in gleda posnetek. Ne pomežikne vmes, saj tako zavzeto gleda in se slini. Sporna je učiteljica, njen spolni odnos z možem, ni pa sporen ta, ki to gleda, kajne? Sporna je učiteljica, ni sporno, da »nedolžni« otroci teh staršev najdejo posnetek na spletu.

Kmalu pa pogovor o sporni spolnosti preide na področje njene dejanske strokovnosti in starši ji začnejo očitati, kaj poučuje otroke. Kot sem že omenila njihove nerazčiščene dileme iz obdobja druge svetovne vojne tukaj pridejo na dan: zakaj omenja romunski holokavst, zakaj tako predstavi Žide kot jih, zakaj tako malo govori o romunskih »junakih« vojne in podobno. Mar demokracija resnično pomeni, da se vsi vpletamo v vse? Večkrat slišim kritiko, da so vsi »postali strokovnjaki za vsa področja«. Ne vem, če je temu res tako, zagotovo pa imamo vsi mnenja o vsem. Ali je to prav? Nepomembno. Bolj pomembno je, ali nam to koristi? Vodi nas v nesigurnost. V vse dvomimo in nobenemu ne zaupamo. Po eni strani je to dobro, kajti mar ni ravno dvom največje gonilo znanstvenega napredka? Znanstveniki podvomijo, postavijo hipotezo in nato preverjajo, če so imeli prav. Toda ali preverjamo, ali zgolj debatiramo? Napadamo in obtožujemo. Po drugi strani pa je dvom tudi nevaren. Ko postavimo pod vprašaj vse, v kar so nekoč ljudje verjeli, izgubimo občutek varnosti. Prestrašeni ljudje so nevarni ljudje. Nevaren ni človek, ki zna z orožjem. Najbolj nevaren je tisti prestrašen človek, ki ima v rokah orožje, pa z njim ne zna opravljati. In ravno to je največja težava današnjega dne, današnje družbe. Drug drugemu smo sodnik. Obtožujemo se. Ne sprejemamo se.

In kot je Sartre povedal – pekel so ljudje okoli tebe.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.