Neobetavna prihodnost #Ajdapiše

Ko ni prav nobene evforije, da bo jutri boljši dan.

Ko sem razmišljala o petkovi kolumni, sem imela največ idej za politične kolumne – o sporu Golob in Bobnar ter kako nepredstavljivo se mi zdi, da ni nobenega večjega odziva, nobenega kolesarjenja, pravzaprav nič dogajanja na ulici in je ministrica (koalicija torej!) javno povedala za politične pritiske. Pa nič. Potem sem razmišljala, da bi pisala že prejšnji teden o Urški Klakočar Zupančič, ki je predsednica Državnega zbora, na televiziji pa je nastopila kot braniteljica vlade, Goloba, ki se ne vmešava v stroko. Saj vsi vemo, da bolj nedolžno izpade, če ženska govori proti ženski (Bobnarjevi) – če moški proti ženski, on prehitro postane nasilnež in ona žrtve, če tudi ni temu tako (no, v tem primeru očitno je). Pa sem razmišljala, da bi pisala o tem, kako Golob v svojo prvo vrsto za napad pošilja izključno ženske – Urška recimo, pa pravosodna ministrica tudi. In še kakšna bi se našla … med njimi je bila tudi Marta, ki pa je odletela. Potem sem razmišljala, da bi pisala ravno o njej, ki je dobila nazaj košček mojega spoštovanja s svojo izjavo in dejanjem podpore Bobnarjevi. Pa seveda, da bi pisala o Bobnarjevi … Vendar se mi zdi, da sem letos veliko pisala o politiki. Že preveč po eni strani. Po drugi strani pa sem se zadnje čase spraševala: je sploh smiselno pisati o politiki v naši državi? Zdi se mi, da so ljudje prepričani in da je beseda izgubila svojo moč argumenta. Zdi se, da je resnica postala popolnoma nepomembna. Danes so se predstavniki gospodarskih dejavnosti oglasili, da zakon, ki se spreminja in naj bi pomagal gospodarstvu na področju energetike, ni dovolj. Da je Slovenija pred veliko nevarnostjo, da izpade iz nabavnih verig, da izgubi vso konkurenčnost. Povedali so, da se lahko zgodijo odpuščanja, če država ne bo ukrepala. Povedali so, da se bodo cene v trgovinah drastično dvignile. Pa se je kaj zares zgodilo? Nekaj novinarjev je pisalo o tem … toda vse mirno na fronti? Tisti, ki podpirajo Goloba, ga bodo še naprej, pa saj je isto na obeh polih. Je torej pisanje v teh dneh sploh še smotrno?

Včasih bi rekla, da sem pač optimist in da je preprosto v meni to neko upanje, da saj bo in zato vztrajam. Da preprosto ne obupam – ne ker se zares potrudim, temveč ker je ta plamen v meni. Vse bolj pa ugotavljam, da to ni optimizem. Ljudje preživimo preprosto zato, ker preživimo. Ne verjamemo res močno, da bo bolje. Temveč je v naši naravi, da preživimo vse. Pod vsemi temi bogatimi plašči, ki smo jih družbeno ustvarili, smo namreč na koncu dneva nagonska bitja. Smisel ni nič drugega kot preživeti. Zakaj? Ne vem. Vse, kar bi dala kot odgovor, je zgolj nek umetno ustvarjen smisel, ki si ga dajemo, da se lažje premikamo naprej. Je to narobe? Ne. Treba je pač preživeti …

Pridejo pa tudi trenutki, ko človek dejansko ima upanje, da ustvarja boljši svet. Ta teden sem gledala film, ki se dogaja v Berlinu konec 80. let. Berlin sem dvakrat obiskala in mi je bil všeč s svojo podobnostjo Ljubljani. Ko sem gledala film, sem se spomnila mojega sprehoda ob ostankih zidu. To je nek poseben kraj, kjer čutiš, da je bil nekoč pomemben. In ob gledanju filma sem razmišljala o veselju tistih posameznikov, ki so nekega dne rušili zid. Zjutraj si verjetno niso tega zamišljali. In, ali si predstavljate to evforijo, ko se je začel rušiti? Ko je obstajal vera ljudi na tistem kraju v tistem času: boljša prihodnost nas čaka! Neverjetno!

In to je tisto, kar manjka danes. Kdo še verjame, da bo jutri zares boljše? Ko smo se osamosvojili, smo dosegli nek cilj. Ko smo vstopili v EU, smo dosegli cilj. Kaj pa sedaj? Kakšno vizijo za prihodnost imamo? Trenutno je nimamo.

Morda pa je to kot v življenju, ko se kdaj rahlo izgubiš. Navsezadnje smo mlada država. Si lahko privoščimo, da malce tavamo? Mnogi bi rekli, da ne. Po drugi strani pa: ali imamo izbiro? Se vizije lahko izsili? Se moramo zresniti in več narediti? Je to možna rešitev ali izhod v sili, ker obupuješ, ko veš, da trenutno nimaš rešitve?
Težki časi so pred nami. In težke čase je potrebno le preživeti – to je dovolj. Kajti velikokrat v življenju (če ne vedno?), situacij in okoliščin ne izbiramo. Življenje se pač zgodi. Naš karakter pa je tisti, ki je pomemben – pokaže, kdo smo v teh težkih časih.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.