Nenehne posodobitve – smo še gospodarji ali le sužnji sistema? #Ajdapiše

Zbudim se v novo jutro in po jutranjih ritualih vzamem v roke telefon. Na tem mestu bi se ustavila in vam toplo priporočila, da vsaj prvih deset minut, če ne že eno uro, ne vzamete v roko telefona in si ne uničite mirnega jutra z goro informacij, ki jih v resnici ne potrebujete. Sedaj pa gremo dalje … Preden sem šla spat, sem seveda (pridno in naivno) poklikala, da sprejmem posodobitve in moj telefon se je tako ponoči posodobil. Zjutraj je izgledal popolnoma drugače. Ikone so se v celoti spremenile, po novem so imele črno ozadje, od mene je zahteval novo izbiro brskalnika in vsaka aplikacija, ki sem jo odprla, je imela popolnoma nov videz, nove elemente … Kaos! Pospravila sem telefon, šla v službo in še cel dan me je vse skupaj, ko sem prejela sporočilo ali sem morala kaj narediti, grozno nerviralo. Naj na tem mestu dodam vprašanje – kdaj pa je vas neka posodobitev najbolj vznemirila? Posodobitev televizije ravno med napetim delom serije, pa posodobitev računalnika ravno med pisanjem …

Pa naj dodam enak stavek kot prejšnji teden, ko sem komentirala nesposobnosti na pošti: seveda se zavedam, da zadeva ni tako drastična in grozna! Vendar pa je tako kot prejšnji teden, to vsakdanja zadeva in ko seštejemo vse te male zadeve, ki nas dan za dnem jezijo, skupaj, ni nič čudnega, da smo družba, v kateri je blaginja višja kot v preteklosti, sreča pa zadovoljstvo naroda pa niti ne. In preden preidem nazaj na vsakodnevne posodobitve, naj vam dodam še epilog pošte – paket sem naposled dobila. V tretje gre rado, vendar zgolj če nastopiš ostro in to je tisto, kar me najbolj jezi v današnjem svetu. Otroke učimo, da lepa beseda lepo mesto najde, toda vse prevečkrat sem z lepo besedo podana na zadnje mesto, češ ona bo že potrpela, najprej pa se oskrbi tiste, ki jasno povedo, da z njimi pa ni šale. In nikakor vas ne nagovarjam, da bodite zlobni in nesramni, saj je takih že preveč. No, na pošti so mi dali zgolj številko, kjer dobim paketomate (ker nisem dobila obvestila, kje je moj paket in kakšna je koda) – zakaj sami niso sposobni poklicati svoje službe, ne vem. Ko sem jih poklicala in govorila najprej z robotom (ki sicer ne dela tako zelo slabo, toda kvazi tipkanje po računalniku se mi je zdelo pa res odveč, če ne že butasto), ki mi je povedal, kje je paket, ampak mi ne da kode, in nato še z uslužbenko, ki mi je povedala, da mi kode ne more povedati, da pa ne razume, zakaj mi na pošti niso odprli paketomata. No, to je tisto prelaganje odgovornosti, o katerem sem vam pisala! Na pošto sem poslala jezno, toda slovnično pravilno zapisano e-sporočilo, če lahko že dobim to kodo in naposled od že pete uslužbenke prejela odgovor: v dolgem besedilu ni bilo niti ene vejice, kriv je seveda pošiljatelj, ampak kodo sem pa le prejela! Se opravičujem za ta dolg zapis, vendar se mi zdi zelo nazoren primer problema današnje družbe, ko nihče ni kriv in kjer je več kot očitno, da se je zgodila napaka, odgovornosti pa ne prevzame nihče, četudi jasno vidi, da nekaj ni v redu. In ta nekaj je tisto, zaradi česar smo postavljali sistem, ki pa se je z zakonodajo in birokratizacijo uničil do te mere, da preprosto ne deluje več. In tako civilizacije propadejo, ko sredstvo ne služi več namenu.

Sedaj pa nazaj k posodobitvam. Naša celotna družba je naravnana k optimizaciji. Beseda, ki je po pravici ne maram kaj preveč. Ta nenehna strast, sla, želja, potreba po biti boljši, hitrejši, večji. In s tem namenom se zadeve tudi večno posodabljajo. Pa naj bo to telefon ali pa recimo trgovina, v katero redno zahajaš in en dan je vse drugače, ker so jo modernizirali in optimizirali (vsi ti moderni izrazi!). Pa saj se vedno na koncu navadiš, toda koliko nezavednega in zavednega truda si vložil v to? In je res bolje na koncu?

In ne le stvari, tudi mi smo prisiljeni v nenehno posodabljanje. Naj ne zvenim kot stara konservativna babica, ki ne sprejema sprememb, saj mi je kristalno jasno, da so te najbolj pogosta stalnica naših življenj. Toda kdaj smo spremembe začeli enozvočno razumevati z linearno premico razvoja? Poglejmo si primer spremembe letnih časov – spremembe so jasne in očitne, toda ne gre za razvoj gor ali dol. In v tem kontekstu bi morali razumevati vse spremembe v naših življenjih, da ni realno pričakovati, da bo vedno bolje. In da torej sprememba ni vedno avtomatsko tudi dobra zadeva.

Stvari so velikokrat tudi ciklične – luna je ciklična, navsezadnje pa smo ciklične tudi ženske. In ob tej priložnosti naj vas pred koncem kolumne povabim še na pogovor o cikličnosti, volkovih, naravi in še o marsičem, ki ga imam s soobčanko Nejo Meto v knjigarni Založbe Primus.

Predvsem pa verjamem, da bi v življenju potrebovali več stalnic. Naši predniki so živeli veliko bolj na mestu – spoznavali manj ljudi, manj krajev, doživljali manj. Seveda rešitev naših težav (izgorelost, depresija, nezadovoljstvo) ni v tem, da gremo nazaj. Je pa nedvomno v tem, da pogledamo, kje smo, kaj je dobro in kaj slabo, ter kaj je bilo dobrega v preteklosti. S tem pa odidemo naprej …

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.