Nekaj spodbudnega v teh dneh

V časniku Večer redno objavljajo izjave, znane pod imenom BOB dneva. Zakaj ravno bob? Najbrž zato, ker lepo poči in pritegne pozornost jedcev, v tem primeru bralcev. Druga lastnost izbrane misli je, da izraža hudomušen, iskriv in satiričen pogled na aktualno problematiko. Poleg že nekoliko zlajnanega Covid-19, se ozrimo še kam drugam, recimo v to, kar smo zaradi našega potrošniškega nasilja, počasi uničili – v svoje okolje. Pomlad je ravno pravi čas, da vidimo kaj smo na obrežja rek in njihova korita odvrgli ter ali smo in koliko spremenili naše življenjske navade.

Včeraj sem ob Bistrici opazila četice mladih tabornikov, ki so, opremljeni z rokavičkam in vrečam za smeti, pobirali z obrežja naše ljube reke, kar se je nabralo od prejšnje pomladi. Morda je plastičnih vrečk manj kot do slej, a zato je gotovo več konzerv – saj se je spremenila predvsem embalaža pijač in ne toliko naša navada pitja oz. konzumiranja. Poleg teh klasičnih smeti je v vodi pod novim mostom bilo videti tudi odvržen znak za pobiranje pasjih izločkov – medtem ko sta se dve dekleti na vso moč trudili potegniti iz vode »javno opozorilo«, so fantje razmišljali, kako bi jima pomagali. Lepo jih je bilo videti in upam, da bodo marsikomu od nas starejših dober zgled.

Letne čistilne akcije imajo svoj pomen, saj z njimi opozarjamo na naš odnos do okolja in učimo mlade, da ne ponavljajo napake odraslih. Vendar je za svoje okolje potrebno skrbeti vsak dan. Ali se kdaj vprašamo, kdo so ljudje, ki vsak dan, na petek in svetek, skrbijo za to, da so naše ulice čiste, zelenice urejene in smetnjaki pospravljeni? Da o odvozu smeti niti ne govorimo – vsi slišimo jutranji ropot kamiona, ki poskrbi, da to, kar smo odvrgli po uporabi, najde svoje mesto na smetišču. Najbolj se smetarjev veselijo otroci, saj se jim zdi, da je zelo imenitno imeti tak kamion, ki dviguje ogromne smetnjake kot za šalo in marsikateri si želi, da bi nekoč tudi sam sedel v njem. Kolikokrat sem videla, da smetarjem, ki so zdaj čisto drugačni od tistih iz mojega otroštva – lepo urejeni in oblečeni, otroci mahajo in jim oni ravno tako vračajo pozdrav. Žal se z leti njihov sloves iz malomeščanske samozagledanosti spremeni, a dejstvo ostaja – brez ljudi, ki pospravljajo za nami, bi živeli v umazanem in neprijetnem okolju. Zato je prav, da spoštujemo te nevidne poklice in ljudi, ki jih opravljajo največkrat z veliko vesti, zavzetosti in volje. Zanje lahko trdimo, da s svojim delom pošteno zaslužijo svoje plačilo. Zato se mi je BOB zgodovinarke Mateje Ratej najbolj zapisal v spomin:

»Nihče od nas tako še ni slišal za zaslužnega smetarja, čeprav bi se v 21. stoletju brez njega zadušili v lastnem potrošniškem dreku.«

Avtorica: Mimi Šegina