Nasilje najstnic, ki je razvnelo Slovenijo
V Celju se je skupina najstnic spravila nad eno samo dekle, drugi mladi so dogodek opazovali in snemali.
Zakaj je do tega neljubega obračuna prišlo niti ni pomembno, zamisliti se moramo nad tem, kako se na nasilje odzivamo vsi drugi. Na splošno smo pri pojavih nasilja neodzivni. S tem nasilnežu dajemo vedeti, da ima moč in da nas je strah. Ker nočemo, da se obrne proti nam, smo raje z njim in ne pomagamo žrtvi. V omenjenem primeru smo se soočili še s svojevrstnim naslajanjem nad dogodkom, ki so ga opazovalci snemali in delili na omrežju zato, da bi sami bili bolj opaženi in dobili »žetončke« za krepitev lastne vrednosti, ti. všečke. Kaj smo občutili pri gledanju posnetka, naj se vsak vpraša sam še preden vrže kamen na dekleta, ki so le odraz naše družbe. Kakšna je ta? Drugačne ljudi, ideje, kulture, vere sprejemamo oziroma vsaj poskušamo razumeti, ali pa smo nagnjeni k obsojanju, izolaciji, žaljenju, ignoranci vseh tistih, ki niso narejeni po našem kopitu?
Sprehodimo se samo po naših lepih Domžalah in poglejmo žaljive, nesramne napise in grafite, ki jih nekdo po novem poskuša zabrisati, a se ti vedno znova pojavijo na istem mestu. Gre za napad na določen del populacije, na tisto manjšino, ki ne bo nikoli dovolj prilagojena in dobra, da bi jo del domače družbe sprejel kot enakovredno. Sploh ne gre za kakšne osebne človeške kvalitete, ki jih vsak izmed nas ima ali ne, temveč gre predvsem za to, da je nekdo od drugod. Na mesto, čas in družino kjer se rodimo nimamo vpliva, zato je obsojanje ljudi na podlagi tega, največja zabloda. To počnejo tisti, ki se zavedajo (ali tudi ne) lastne manjvrednosti in morajo svojo podobo lepiti na lažne vrednote. Družba, ki spodbuja častihlepje, laži, sovraštvo in ponižanje ustvarja otroke po svojem vzorcu. Ko se bodo, prej kot slej do tega pride, otroci obrnili proti svojim »tvorcem«, se tem ne piše nič dobrega. Zlo se s slabim vrača, pravijo, a dokler ne pride do vzvratne sprege, se to nasilje akumulira in spodbuja množice, da uničijo eni druge. Prav hinavska poteza je to in ni čudno, da ji najlažje nasedejo otroci.
Mediji, ko o tem pišemo, se moramo vzdržati obsodb, ki ne prinašajo premisleka, rešitve ali pomiritve problema. Po mailu je na dani dogodek zaokrožil prispevek novinarja Reporterja z naslovom “Krdelo hormonskih nasilnic iz Celja, ki niti ne razumejo razsežnosti lastnega primitivizma, bo kaznovalo surovo življenje”. Lepo prosim, za kakšne izraze tu gre: krdelo hormonskih najstnic? Nikoli še nisem slišala, da bi kdaj pisalo krdelo hormonskih najstnikov, kot bi nasilje fantov bilo nekaj splošno sprejetega, medtem pa se dekleta diskvalificira v živali. Komu se to zdi primerno za medijsko komunikacijo ne vem, vem pa, da nasilje v nobenem primeru ni način reševanja problemov. Vendar smo vsak dan priča, da nas na nasilje »navajajo« politiki, ko o vojni ne govorijo v smislu iskanja mirne rešitve, temveč le v vedno večji dobavi orožja in vedno večjem nasilju. Kakšne povezave ima vojna v Ukrajini z dekleti v Celju ali grafitarjem v Domžalah? Nobene in vsakršne. Negotovost, draginja, pomanjkanje zdravstvene oskrbe (in dostopa do psihologov, psihiatrov), pritiski medijev, ki nam rišejo svet kot ta ni in ne more biti – pravljičen, odtujenost, gonja za čim več, ne glede na ceno – vse to se odraža na dojemanju sveta in strahu, da tega ne bomo mogli obvladati. Med nami se poraja nasilje, ki mu kmalu ne bomo kos.
Rešitev? Ustvarjanje mirnega, varnega, prijaznega okolja za vse, za kar smo poklicani najprej mi, odrasli. Verjamem, da si vsi naši otroci zaslužijo boljšo prihodnost.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.