Nasilje je normala? Tudi do narave?

Včeraj sem srečala bežno znanko, ki je imela modrico čez cel obraz, bila je bleda kot sneg. V parku se pogosto sprehaja mladenič z, če se ne motim, rotvajlerjem, ki iz ljubega miru steče do sprehajalca in mu preteče kaže zobe – ni na povodcu, lastnik se ne zmeni za opozorila do … kdaj? Na urgenci nekdo napade medicinsko sestro in zdravnika, celo reševalca … Na vratih v zdravstvenih domovih so opozorila, da nasilja ne bodo tolerirali.

Od kod vsa ta jeza in nezmožnost kontrole, neupoštevanje prijaznih opozoril in agresija, ki jo mnogi sproščajo za štirimi stenami? Res je, da smo nenehno pod vplivom vojnih novic, da se v filmih (sploh pa ameriških) kar naprej pretepajo, mučijo in ubijajo, da je naš spletni in medijski prostor poln žalitev, poniževanj in sovraštva. Zdi se kot bi vse to bilo namenjeno drilu naših možganov, ki postajajo nervozni, sprovocirani in napadalni – komu na čast in s kakšnim namenom?

Ko grem v gozd, se rada pomenkujem s pticami in drevesi. Se razume, da gre bolj za samogovor in opažanje drobnih sprememb: prve, morda še prezgodnje trobentice, nemirnega kosa, ki dvori kosovki, suhega listja zaradi katerega je korak bolj mehak. Rečem v sebi – prosim in hvala, da si tu, velika narava, četudi te premalo cenimo in spoštujemo. Kljub temu nas neprestano obdaruješ in ne vprašaš po imenu, spolu, stanu, pameti, srčnosti … Danes sem se napotila do Orglic, saj veste tistih, ki so na poti k izviru Kamniške Bistrice. Steza je bila poledenela, voda, ki je tekla ob njej pa bistra kot nič s čem bi jo lahko primerjala, tišina pa tako mehka, da se potopiš vanjo kot v puhasto blazino. Orglice so šumele na tenko, saj je bil tok šibak, a ledeni okraski so le bili tam in opravičevali ime – orglice.

Nekdo je pod skalo pripravil vejice za taborni ogenjček in nedaleč, glej ga, zlomka, je ležala modra vrečka. Nekdo je eno uro prehodil, da bi prišel občudovati naravno lepoto in je tam odložil plastično vrečko z drobnim drekcem, ki bo tam ostala leta in leta. Ko se bo nazadnje razkrojila, nam bo čez tla in vodo prišla na krožnike, v želodce in v kri. Morda smo zato takšni – plastični in upogljivi do močnejših ter »neuničljivi in neusmiljeni« do nenasilnih. Ker, nenasilje ne pomeni nemoč, preprosto pomeni to, da si v sebi ohranil mir in razumeš, da nasilje ne rešuje problemov. To nam potrjuje ta vojna, ki se že eno leto ne ustavi, ker nihče noče popustiti navkljub uničenju ljudi, narave in gospodarstva. Mi pa, namesto da pritiskamo na politiko, da doseže mir, se rajši pregovarjamo, kdo in zakaj ima prav ter koliko orožja bo dovolj še preden se vojna ne razširi drugam.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.