Naša druga Švica #Ajdapiše

Ko se je Slovenija osamosvajala v devetdesetih, so bile vizije visoke: bili bomo druga Švica. In vzpenjali smo se, življenje je postajalo vse boljše, Slovenija je bila vzor mnogim drugim državam iz bivše Jugoslavije in celotnega komunističnega bloka, kako uspešna je lahko tranzicija. Dosegli smo marsikatere uspehe – recimo sprejem v vse mednarodne organizacije, ki smo si jih zadali kot cilj. Želeli smo euro in tudi dosegli to. Želeli smo priti v Schengensko območje in uspelo nam je. Kaj pa se je zgodilo potem?

Ljudje stojijo v koloni celo noč, da pridejo do osebnega zdravnika. V dobi digitalizacije morajo to osebno narediti. Ker so takšna pač pravila, da moramo osebno podpisati? Dragi moji birokrati, vas korona ni naučila, da pravila in meje postavljamo mi – in to lahko spremenimo iz danes na jutri, če za to seveda obstaja interes. Očitno našim vladajočim ni v interesu, da bi to do jutri spremenili in da v ponedeljek v Ljubljani ne bi bilo več vrst ljudi, ki čakajo, da dobijo nekaj, kar redno plačujejo vsak mesec. Na vseh drugih področjih so zadeve enostavne: če nekaj plačaš in to ne dobiš, ti pripada vsaj povračilo. Zakaj je tukaj drugače? Ker je to javno? Če danes propada zdravstvo, kaj bo propadlo potem jutri? Bomo plačevali šolstvo, vendar morda ne bo več učiteljev, ki bi lahko učili in bodo nekateri učenci preprosto brez pouka slovenščine? Nekateri, ne pa vsi. Bomo tudi javno šolstvo kmalu reševali s privatnim? Bodo tudi učitelji kmalu začeli v popoldanskih urah učili na zasebnih šolah? Bodo policisti začeli popoldne delati v varnostnih podjetjih in bomo nekoč najemali privatna podjetja, da bodo skrbela za prometno varnost? Bo razpadlo vse ali je le zdravstvo v težavah? Pa socialna oskrba tudi, seveda.

Golobova vlada je v teh dneh odprla dodatne ambulante, da bi omogočila ljudem osebnega zdravnika. Ali je ukrep smotrn? Če gori, pogasimo požar, to je res. Očitno bomo ljudem zagotovili tisto, kar jim pripada. Toda, kaj bomo pa zares naredili? Zdravnikom, ki so tako že preveč obremenjeni, bomo naložili dodatno delo, v to pa jih zvabili z denarno nagrado. Ponavadi so zdravniki plačani glede na število pacientov – kako bodo tukaj plačani? Bo vseeno koliko pacientov bodo sprejeli? Ko gasiš požar moraš vedeti več stvari: ali imaš primerno opremo za gašenje tega požara in pa tudi, kaj boš naredil kasneje? Če vse svoje sile usmeriš v gašenje enega požara, kaj boš naredil, če se istočasno pojavi še en?

Naše zdravstvo propada in zavedamo se tega. Ustvarili smo tako zakompliciran sistem, da ga preprosto ne znamo več rešiti. Je res edina rešitev propad in začetek popolnoma na novo? Je to možno in pa predvsem, kakšno ceno bi za to plačali?

Vendar pa zadevo vseeno poglejmo še iz ene perspektive: kaj imamo in kaj potrebujemo?

V FB skupini Domžale nekoč in danes se objavljajo čudovite fotografije iz preteklosti – in ravno danes sem gledala fotografijo neke zime, ko so ljudje gazili po visokem snegu, da so se lahko povzpeli na vlak. Opazila sem starost vlaka in ga primerjala z današnjim novim ter modernim vlakom, ki vozi na relaciji Kamnik – Ljubljana. Opazila sem pa predvsem sneg – si predstavljate koliko očitkov bi danes slišale Slovenske železnice, če peron ne bi bil takoj skidan in prehoden?

Veliko imamo v naši državi. Izjemno veliko dobrih stvari, ki delujejo. In na to smo lahko ponosni. Vendar pa ne sme obstajati prav noben razlog več, da ne rešimo tistih najbolj osnovnih stvari in oseben zdravnik je osnovna zadeva. Zato premislek o tem, kaj potrebujemo in predvsem premislek o prioritetah!

Ni vse slabo v našem zdravstvu. Predvsem pa so posamezniki, ki se trudijo in delajo dobro. To so posamezniki tako med zdravniki kot medicinskimi sestrami in negovalci ter tudi med samim vodstvom. Čas je, da njih začnemo ceniti bolj in da postanemo bolj kritični ter zahtevni do tistih, ki to niso. Vseh tistih, ki uničujejo sistem in ki so pohlepni. Do tistih, ki potem mečejo slabo luč na zgoraj omenjene.

Kaj pravzaprav potrebujemo? Odločnost. Da nehamo jamrati kot nemočni otroci in se smiliti samemu sebi, temveč da nastopimo odločno in jasno povemo, kaj ni okej. Da povemo brez dlake na jeziku, ko nekaj ni okej. Da nehamo s hinavsko politično korektnostjo, ki nas vodi le v propad. Da jasno povemo, kaj je potrebno narediti, da se zavedamo, da nič ni zastonj in da nič ne pride brez dela. Jasno: kaj želimo, kako bomo to naredili in kaj smo pripravljeni za to narediti. Če nam je še v interesu, da smo druga Švica … ali pa celo boljši.

Srečno in zdravo 2023!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.