Prišli so prvi hladnejši dnevi, zapihal je veter, sonce je izgubilo svojo moč in sezona prehladov se je pričela. Med prvimi žrtvami sem bila žal tudi sama in doleteli so me klasični simptomi: zamašen nos, boleče grlo in glava pa še vse mišice v telesu sem začutila. Spala bi pa lahko kot polh, torej brez prestanka in še ne bi bilo dovolj. Nivo energije? Vse, kar sem v dnevu premogla, je bil premik od postelje do kavča in nazaj. Malce pretiravam, ampak saj razumete.
Ko sem se z zdravnico pogovarjala o bolniškem staležu, je takoj povprašala o testu za covid, saj bojda ta zopet močno razsaja. Povedala mi je, da sicer napotki niso nič drugačni – počitek, vitamini, topli napitki in obisk pri njej, če se stanje ne izboljša. Razlika je zgolj v eni zadevi in to je način evidence. Očitno mora gospa zdravnica, če ji potrdite, da ste covid pozitivni, to zavesti drugače kot sicer »navaden« prehlad.
Covid je torej postal točno to, kar so mnogi nekoč trdili: navaden prehlad. Zanima me, je to res zato, ker smo se ga navadili in ni več tako grozen? Ali pa dejansko za večji del populacije nikoli ni bil tako nevaren, kot so mnogi trdili?
V času drugih kriz – od nenehne inflacije, nadaljevanja spopadov v Ukrajini, konflikta v Gazi, sedaj še ameriških vladnih izzivov, pa seveda tudi trenja v domači politiki in prelaganje »odgovornosti« na zaposlene glede božičnic, da ne govorimo o vseh političnih pretresljajih, ki nas še čakajo v naslednjem volilnem letu – se o covidu in tistem, kar je bilo, ne pogovarjamo več veliko. Ostajajo neki grenki spomini, ki jih verjetno večinoma želimo zatreti. Pa ne bi bila potrebna večja medijska pozornost, ali so bili vladni ukrepi – domači in evropski – res potrebni? Če vprašam po domače: ne bo nihče nagrajen za pokončno držo in izbiro pravih ukrepov? Ne bo nihče kaznovan? Ali pa vsaj poklican na odgovornost? Bomo zadevo kar pometli pod preprogo in šli naprej?
O tematiki ne vem dovolj, ker nimam zdravstvenega znanja. Lahko povem le svoje izkušnje. Nikoli nisem imela gripe. Eno leto sem se cepila proti njej. Zatem sem hudo zbolela in tisto celo sezono sem bila zelo bolehna. Proti covidu sem se v prvi vrsti cepila, ker sem verjela, da gradimo skupno odpornost in varujemo najbolj šibke. Sama kot zdrava tridesetletnica namreč ne bi smela huje zboleti. Cepivo ni pomagalo. Zbolela sem. S tem, da sem obakrat po cepljenju obležala s hudo vročino in bila na splošno v precej slabem stanju.
Ko pogledam torej nazaj, se vprašam: kaj je bilo zares potrebno v tistih časih? Kaj je bilo smotrno in kaj ne? Kaj smo se naučili? Kajti verjamem pa, da če ne bomo naredili nekih analiz, bomo napake le ponavljali …
Karantene ne bo. Nas morda čaka kaj drugega?
Ajda Vodlan
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
Related
