Napoved: novo neurje (še več poseka dreves) #Ajdapiše

So ta neurja, ki trgajo drevesa kot za šalo, naša nova stalnica ali izjema? Kdo se mora prilagoditi? In kdo se bo?

Ta teden smo bili v Domžalah zopet priča večjemu neurju, ko so gasilci v nekaj urah posredovali na 67 lokacijah. Konec julija bodo minila tri leta, ko nas je zadela velika toča in takrat so na pomoč priskočili tudi gasilci iz okoliških krajev. Ker sem pri tistih intervencijah na področju obveščanja sodelovala tudi sama, sem imela priložnost opazovati intervencije iz prve roke – tako je nastala kolumna Oda gasilcem. In tudi ob tej priložnosti še enkrat hvala gasilcem in vsem ostalim, ki v teh prvih trenutkih priskočijo na pomoč sočloveku.

Kot opažamo, je teh močnih neurij vse več. Vsako leto jamramo, da pozimi ni snega in da je poleti vse več suše in močnih neurij. Očitno je to normalnost. Zim s snegom očitno ni več. Poletij, ko bi bile nevihte morda le kakšno vročo avgustovsko noč, pa tudi ni več. Še vedno med nami živijo skeptiki, ki pravijo, da se spremembe v okolju ne dogajajo, da se planet ne segreva. Očitno se. Je to narava sama ali posledica človeka, pustimo rajši za drugo kolumno. Dejstvo je: spremembe se dogajajo. Pa saj to se navsezadnje dogajajo vedno. Toda, ali se jim prilagajamo?

Na mojem vrtu stoji češnja, ki je zadnja leta vse slabše obrodila. Letos pa se je zgodilo, da ni bilo niti ene češnje. Naj upam, da bo drugo leto boljše? Da če nič drugega, je vsaj zelo lepa, ko cveti. Toda, kaj bo s hrano? Bodo cene, ki so že tako drage v primerjavi z našimi plačami, še dražje?

Na vrtu stoji tudi visoka smreka in sprašujem se, je še varno, da stoji tukaj? Nato pa razmišljam o tem, koliko dejansko delamo v smeri preventive: kot posamezniki in kot družba. Moja kolumna izpred treh let, oda gasilcem, je pohvala tako njim kot tudi domžalskemu sistemu civilne zaščite, ki je pripravljen. Kdor je kadarkoli bil na zaščitno – reševalni vaji, ve, da je to tako kot v vojski: večino časa pač čakaš, potem je akcija in se pripravljaš. V realnosti (intervencij ali vojne) pa čakaš še več, ko je pa akcija, pa mora biti vse »tipi topi«. To je eden največjih izzivov preventive: da vlagaš čas in denar takrat, ko je vse mirno. In v času demokracije je to težko razložiti, objasniti. Volivci vse prevečkrat zahtevajo takojšnje odgovore, takojšnje realizacije – rezultate, ki so vidni danes in ne čez par let. Mi pa se trenutno soočamo z izzivi, ko moramo delati danes, da bodo pozitivne posledice vidne čez par let. Na področju usposobljenosti naše civilne zaščite smo očitno že veliko naredili in pohvalno je, da se s tem nadaljuje. Toda, kje pa so nadaljnji »zeleni ukrepi« na lokalni in državni ravni? Ali sadimo drevesa, da bomo imeli senco v prihodnosti? Da bo zrak dober? Da bomo imeli plodove? Ali razmišljamo o drevesih, ki imajo dobre korenine in ne bodo hitro letele? Konec meseca izide Slamnik, v katerem sem kolumno napisala ravno o drevesih – kako pomembna so drevesa vprašajte Domžalčane, ki živijo ob železniški postaji in so jim posekali drevesa, ki so dajala odlično senco. Drevesa so tako zelo boljša kot klima! Seveda je razumljivo, da če drevesa morajo iti zaradi varnosti in ni druge opcije, potem stroka odloči in to moramo spoštovati. Če ne bomo več verjeli v stroko, se lahko vprašamo, kje bomo pristali. Toda, kje pa je stroka, ki bi morala varovati okolje? Stroka, ki ne bi razmišljala le o trenutni varnosti, temveč varnosti v prihodnosti: kako bomo zdržali vroča poletja, če ne bo sence? Stroka, ki bi razmislila o drevesih, ki jih sadimo – da ne bodo letela po zraku v prihodnosti, temveč bodo dobro zakoreninjena. Pa ne misliti, da je to domžalski problem, to je očitno slovenska praksa, ki pri gradnji prevečkrat upošteva zgolj arhitekte, gradbenike, prometnike, ne pa tudi krajinskih arhitektov (več na to temo najdete tukaj).

»Nemška mesta se problematike preveč tlakovanega prostora, njegovega učinka na količino odvečne padavinske vode in višanja temperature v prostoru zavedajo. Začela so predpisovati, kolikšen je maksimalni delež tlakovanih površin glede na površino zemljišča.« (vir) V slednjem prispevku so tudi dobre prakse iz Nemčije za ozelenitev kolesarskih parkirišč. Kdaj se bo vse to zgodilo tudi pri nas? Si zamislite, kako lepe bi lahko bile Domžale, če bi namesto makedamskega parkirišča imeli tam zelenice?

Navsezadnje pa zaključimo tam, kjer moramo začeti: pri lastnem predpražniku. Koliko zelenja je pri nas doma? In ali dovolj skrbimo za obe preventivi – varnost ter zeleno varnost?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.