Nam po Covid-19 grozi zdravstvena kriza velikih razsežnosti? #Benjaminovglas

Na globalni, državni in lokalni ravni se trenutno ukvarjamo z že najbrž rekordno-krat omenjenim Covid-19. Zaprti, kot še nikoli, nedostopni, nepristopni, hkrati pa ta Covid-19 vsepovsod. Virus, ki zahteva absolutno časovno in energetsko predanost zdravstvenega kadra, podpornih služb ter vodstev bolnišnic, je v celoti zavzel slovenski zdravstveni prostor in se očitno še zlepa ne bo poslovil. Malo se, kot kaže, noče posloviti sam, malo pa ga tudi mi z ukrepi ne pustimo. Marsikdo se bo v ležernosti trenutka tudi nanj privadil. To pa ne velja za zdravstveni sektor. Virus ima lastnost nepredvidljivosti in časovne neomejenosti, kar zaposlenim v bolnišnicam onemogoča pogled naprej, kot tudi kratkoročno in srednjeročno planiranje aktivnosti. S tem ubija razvoj zdravstva v Sloveniji. Povzroča krč, ki je iz dneva v dan večji in intenzivnejši, kar čutimo vsi prebivalci.

Problem neurejenosti prerazporeditve zdravstvenega kadra

Iz primarnega zdravstva (zdravstveni domovi) neposreden prenos zdravstvenih delavcev v sekundarno zdravstvo (bolnišnice) ni urejen, kar onemogoča prehod nujno potrebnih delavcev z nenujnih zdravstvenih področij zdravstvenih domov v bolnišnice, v katerih se danes prioritetno spopadajo z nehumanim in brezkompromisnim virusom Covid-19. Tu bi bila še kako dobrodošla nacionalna strategija podprta s posameznim ukrepom vlade, ki bi to razporejanje zdravstvenega kadra omogočalo na čim bolj enostaven in neposreden način. Na ta način bi razbremenili kader v bolnišnicah in omogočili čimprejšnji zagon nenujnih zdravstvenih dejavnosti po koncu epidemije. Dejstvo je, da v zdravstvu nenujni posegi slej ko prej vodijo v nujne posege.

Čakalne vrste

V letnih poročilih slovenskih bolnišnic lahko med drugim najdemo razpredelnice o čakalnih vrstah pacientov oz. do tedaj nenujnih zdravstvenih storitev oz. posegov, kot so operacije kolkov, žolčnih kamnov, operacije slepičev, itd., ki jih bolnišnice zaradi neprioritetnega statusa niso bile sposobne podelati. Epidemija bo s kratkim poletnim postankom marca 2021 obeležila obletnico razglasitve stanja. Govorimo o enem letu nabiranja številnih neopravljenih posegov, ki so se prenesli še iz prejšnjih let, prišteti pa jim moramo še vse posege iz časa epidemije, ki se niso izvedli zaradi prioritete zdravljenja bolnikov s Covid-19.

Zdravstveni kader je izčrpan, saj je povprečna starost zdravnikov okrog 50 let, primanjkljaj medicinskih sester pa na državni ravni šteje okrog 880, kar prekomerno obremenjuje tiste medicinske sestre, ki delajo. Potrebno je pričakovati, da bodo zdravstveni delavci po koncu epidemije z vso pravico koristili dopust, ki si ga po enem letu odlaganja zaradi epidemije gotovo tudi več kot zaslužijo. Torej bo ponoven zagon zdravstvenih storitev in posegov počasen. Smiselno bi bilo čim prej angažirati privatne zdravstvene kapacitete s strani države, saj so tam gotovo večje rezerve kot v izčrpanem javnem sektorju. Ker te kapacitete niso bile angažirane, se je veliko število privatnih zdravstvenih ustanov prijavilo na izvajanje testiranja, ki sicer prinaša dobiček, ne predstavlja pa enake koristi za bolnike in predvsem čakajoče v vrsti. In smo spet pri vprašanju prioritet in (ne)krmiljenju nacije proti racionalnemu in učinkovitemu cilju.

Zavedanje o tem, kaj prihaja, je za posameznika koristno, saj ga spodbuja k psihični pripravljenosti, k racionalnemu obnašanju v danem trenutku ter mu s tem omogoča izogibanje neljubemu dogajanju v prihodnosti.

Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)

 

Komentarji uporabnikov
Tagi