Naj bo nežno! #Ajdapiše

Zadnji dnevi v decembru, sploh pred božičem, so čas voščil. Zato sem se v času razmišljanja pred pisanjem te kolumne vprašala – česa si najbolj želim v naši družbi? Odgovor je nežnost.

Konec je svetovnega prvenstva v nogometu in takrat poleg nogometa gledamo tudi reklamne oglase, med katerimi je velikokrat poudarek na »ne rasizmu«, »ne nestrpnosti« in pa predvsem »ne sovražnemu govoru«. Sovražni govor je nezaželen in o njem veliko govorimo. Seveda je veliko lažje pisati žaljivke anonimno na svoji tipkovnici in kričati žaljivke na nogometnem stadionu, ko si v gruči enako mislečih. Vendar pa menim, da je na strani tistih, ki poudarjamo konec sovražnemu govoru težava v tem, da poudarjamo, kaj ne – ne govorimo pa o tistem, kaj torej si želimo. Predvsem pa je moj razmislek o nežnosti v besedah namenjen nam v »naši skupini«, torej skupini prijateljev ali pa če gledam širše kar nam Slovencem. Koliko lepega si znamo sploh povedati?

O nežnosti mi je že kakšno leto nazaj govoril Milan Dekleva, pesnik, ko sem z njim imela intervju za nek prispevek na AirBeletrini. Odrasel moški, ki govori o nežnosti? No, on si to lahko privošči, ker je pesnik seveda. Umetnikom dovolimo, da so ekscentrični, kajne. Kaj pa navadni ljudje?

Med mlajšimi generacijami postaja vse bolj navadno, da se ob pozdravu med prijatelji objema in tudi poljubi na lica. Nekaj kar je pri naših zahodnih sosedih ali pa pri Francozih popolnoma običajno. Pri nas ni bilo, pa postaja vse bolj navadno. Menim, da je temu tudi prav tako, saj je premalo nežnosti med nami ljudmi. Namenjamo jo najmlajšim otrokom, namenjamo jo v veliki meri našim štirinožnim ljubljenčkom, premalo pa jo namenjamo drug drugemu. Pa to ne pomeni, da postanemo »mehkužci« …

Prejšnje poletje sem na morju brala knjigo Aljoše Bagola o njegovi izgorelosti in kasneje tudi z njim imela intervju – najbolj mi je v spominu ostala misel, da v današnjih heodnističnih časih vse bolj iščemo načine, da si olajšamo življenje, da nam je vse lažje. Cilj pa bi moral biti, da smo mi »Rambo«, ki ga nič ne more spraviti iz tira. Rambo, ki ga ne more nič premagati, nič sesuti. Na tak način ne bi bilo izgorelosti. Pa Rambo ni mišljen v fizičnem smislu, temveč predvsem v trdnosti naše glave, trdnosti naše samozavesti in samozavedanja.

Življenje žal res ni potica. Ni niti torta, niti francoski makron. Čeprav nas novodobni svet in mišljenje te naše »napredne« družbe sili v vero, da je vse dovoljeno in vse sprejemljivo temu žal ni tako. Človek ostaja človeku volk in velikokrat še vedno tekmujemo med seboj – čeprav vemo, da ne bi bilo temu potrebno, pa žal je tako. Skupaj res lahko dosegamo spremembe, vendar posameznik iz danes na jutri to ne more doseči, ni pošteno da se to od njega pričakuje, predvsem pa mora vsak izmed nas razumeti, da smo vsi enaki v eni stvari – želimo preživeti. Zato je razumljivo, da moramo biti pravi Ramboti. Biti moramo močni. In trdni. Vendar pa ne smemo tega razumeti na takšen način, da smo trdni tudi v besedah in dejanjih do nam najdražjih. Na tem področju pa pridem v ospredje prej omenjena nežnost, ki je ne zaznavam več v tem našem »odprtem svetu, odprti družbi«. Odprti smo na področju sprejemanja vseh možnih oblik spolnosti, vseh fantazij in v preteklosti nesprejemljivih običajev. Nismo pa odprti, še manj pa spodbujajoči na področju nežnosti drug do drugega. Govorimo o vseh oblikah spolnosti (ki se promovira prav povsod), kje pa je pogovor o romantiki? O ljubezni? O naklonjenosti? Nežnosti?

Želela bi si družbo, v kateri brez skrbi povemo naglas svoje razmišljanje. Če tudi to ni v skladu s prisiljeno progresivnostjo. Družbo, v kateri imamo še vedno neka splošno sprejeta merila, kaj je prav in kaj ne. Predvsem pa družbo, v kateri dajemo več pozornosti sočloveku ob nas kot pa vsem sledilcem na aplikacijah našega telefona. Družbo, v kateri nežne besede ljubezni in naklonjenosti ne pripadajo le poetom in družbo, v kateri romantičnost ni le stvar mladih zaljubljencev. Družbo, v kateri bolj kot materialne dobrine cenimo kvalitetne odnose, ki smo jih vzpostavili tekom letom. Družbo močnih posameznikov, ki cenijo sočloveka in njegovo prisotnost. Družbo humanosti, človečnosti …

Lepe praznike vam želim!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.