Na Slovenskem smo mi gospodar #Ajdapiše

»Podnapisi so besedila, ki jih v slovenščini bere največ ljudi, več kot knjige in časopise, tudi več kot zapise na Facebooku, Twitterju ali opazke pod fotografijami na Instagramu,« je pred dobrim letom v Delovi kolumni ugotavljal Kozma Ahačič, jezikoslovec, literarni zgodovinar, raziskovalec na ZRC SAZU in oče spletnega portala Fran. In letos piše o Netflixu ter Disney+ platformi, ki v Sloveniji ne zagotavljata podnapisov. Apple TV in HBO Max pa jih. Kar je »smešno« pri Disney+ platformi, je spodnji zemljevid:

Kaj to pove o nas? Da nas tujci očitno uvrščajo med države, ki so tako majhne ali pa imajo tradicijo, da so bile podjarmljene v preteklosti? Ali le to, da naš jezik govori tako malo ljudi? Morda.

Morda niti ni sporno, da je vse angleško. Tudi iPhone ponuja meni le v angleškem jeziku, z robotom in avtom se prav tako pogovarjaš le v angleščini. Posledica je, da je nivo angleščine v Sloveniji na splošno zelo visok. Sploh napram tistim narodom, kjer niso pogosti le podpisi, temveč tudi sinhronizacija: Italija, Francija, pa tudi deloma Nemčija recimo. Pri nas že vsak otrok zna dobro angleško. Pa zna tudi babica? Ali je to le še eden od načinov, da tisti, ki so vključeni, profitirajo – tisti na robu, pa so potisnjeni še bolj stran? Torej tisti, ki znajo angleško, lahko gledajo vse, tiste brez znanja pa se omeji.

Navsezadnje tako je z jezikom, kajne? Znanje ti omogoči dostop in znanje angleškega jezika (ali drugega), ti recimo omogoči, da bereš literaturo tudi v drugem jeziku. Literaturo, ki v slovenščini ni dostopna. Verjetno ne bomo prevedli vsega? Ali pač. »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.«

Logično se nam morda zdi, da ni vseh prevodov, saj to stane in v tem svetu je kapital vladar. Vendar ravno na takšnih področjih pa imamo državo, ki bi morala s svojimi zakoni zaščititi določene pravice. Kajti če je to nepomembno, potem nas pride ceneje tudi recimo, da ukinemo prevajanje v institucijah EU. Oziroma si lahko postavimo vprašanje: kje je meja?

Slovenski jezik in naša kultura sta temelj, na katerem smo zgradili najprej našo narodno zavest, zatem pa se kasneje oblikovali kot nacija – torej narod z lastno državo. Slovenski jezik tako ostaja kot eden izmed najpomembnejših elementov naše nacionalne zavesti, domoljubja navsezadnje. Tako se mi ne zdi primerno, da se mu odrekamo zaradi koristi globaliziranega sveta. Naši otroci, pa tudi mi, se lahko angleškega ali tujih jezikov učimo tudi tako, da preprosto spremenimo podnapise na teh platformah.

V času negotove jeseni in izzivov, ki nas čakajo, je morda to obrobna tema. Po drugi strani pa vprašanje: zakaj bi morali sprejeti, da smo nekaj manj kot ostali narodi? Da je naš jezik manjvreden? Zaradi dobička korporacij? Ne. Ravno v teh negotovih časih se moramo spomniti vrednot, ki so nam pomembne. Naš jezik, naša kultura, pa tudi naš narod. Ne zato, ker so drugi jeziki slabši. Ampak preprosto zato, ker smo si enaki. Vsaj morali bi si biti. In naša država, naše kulturno ministrstvo, je tisto, ki nosi odgovornost, da tako tudi bo. Sicer se danes odpovemo podnapisom, čemu se bomo pa odpovedali jutri?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.