Moja aroganca brez filtra #Ajdapiše

Na TV1 sem si ogledala zanimivo francosko dokumentarno oddajo Instagram brez filtra. Oddaja vredna ogleda, ki pa bi bila lahko v določenih trenutkih veliko bolj poglobljena – npr. Gradnja lepotnih idealov preko Instagram filtrov. Instagram je bil narejen z namenom deljenja lepih fotografij. Filtri so bili ustvarjeni z namenom, da navadni ljudje lahko ustvarjamo profesionalne fotografije. Zaradi pohlepa nekaterih je to nastal en velik biznis. Vendar tudi, če se Facebook s svojo agresivnostjo ne bi vmešal in to ne bi nastal en velik kapitalističen produkt – ali bi bilo kaj drugače? Če tudi ne bi bilo filtrov in algoritmov? Ne bi bilo denarja v ozadju in torej vplivnežev? Bi bilo drugače?

Kajti če pomislimo takole: tudi če ne bi nam preko algoritma določali, kaj gledamo – še vedno bi bili ves čas obkroženi z umetno narejenimi fotografijami, ki ne prikazujejo realnost. Slike, ki prikazujejo le najlepše in najboljše trenutke ter še te so popačene s filtri, skrbno nastavljenimi artefakti in skrbno izbranimi koti fotografiranja. Sto milijonov fotografij dnevno objavimo na IG. Sto milijonov nerealnosti …

Pa vendar ni vse slabo. Sama sem na Instagramu našla kar nekaj zanimivih profilov in ustvarila kar nekaj odličnih poznanstev. Recimo ljudi, ki tako kot jaz radi berejo knjige. Pa potem osebe, ki se tako kot jaz rade ukvarjajo z razmišljanjem »nazaj k naravi in preprostosti«. Pa potem tudi zanimive slovenske obrtnike. Pa še kaj. Ni vse slabo. Navsezadnje je IG le orodje. Tako kot je orožje le orožje – nevaren je tisti, ki ga ima v rokah. Pa vendar, ali je res tako preprosto, da lahko kar na pleča posameznika potisnemo breme, da objektivno razmisli o škodljivih vplivih družbenih omrežij in nerealnih prikazih golih teles, hedonističnega načina življenja pa navsezadnje tudi novodobnega »podjetništva« (vplivnostnega marketinga). Moramo res posamezniki biti tako informirani, da se izognemo toksičnosti? Ali pa je na plečih družbe, da nas posameznike opremi z orodji, ki bi nam pomagali prepoznati te škodljive učinke? To bi bilo prav – vendar, če so vmes v tej družbi tudi ljudje, ki imajo korist od naše slepote, naše zasvoljivosti, naše nevednosti in navsezadnje naše depresije, izgorelosti in nezadovoljstva.

Moj korak stran od realnega ritma življenja so sprehodi z mojim psom, ki so vsaj enkrat dnevno. Ker čas ne dopušča so ob Kamniški Bistrici – sicer pa na najlepše trenutke v globine zelenih gozdov. Takrat pustim možganom, da premlevajo vse, kar mi trenutno pade v glavo. Hodim in kar sami od sebe sortirajo zadeve v glavi – tisto, kar je nerešeno, pa hkrati predelujem. To je čas, ko nastajajo moje najboljše ideje. Hoja ni le hoja, temveč je veliko več (v branje priporočam tudi knjigo Hoja: Hoja | Erling Kagge – Knjigarna Bukla). Predvsem je pa to čas, da stopim korak stran od vsega. Dlje kot hodim, dlje stojim od »svoje realnosti vsakdanjika«. In takrat se zavem te naše lastne arogance, ki majhne skrbi vsakdanjosti zarisuje kot gigantske skrbi človeštva in vesolja. V teh zimskih dneh, ko mrak hitro pade, namreč velikokrat hodim tudi po temi – zazrem se v nebo in ko vidim polno luno ter zvezde na nebu se spomnim, kako majhni smo. Kako majhna je Zemlja na tej naši Mlečni cesti, kaj šele v vesolju! Sploh se ne zavedamo teh velikih dimenzij, ki so v vesolju: število nebesnih teles, razdalje, ki obstajajo, hitrost potovanja … Vse to je tako veliko, da če začnemo o tem razmišljati, se izgubimo. In zato se rajši ukvarjamo z malenkosti vsakdanjih življenj? Je to naša rešitev? Morda je to rešitev. Vendar pa izgorelost, depresija in novodobne bolezni nakazujejo na to, da je očitno ta naša vsakdanjost postala tudi naša poguba. Izgubili smo fokus.

Svet je žal tako zapleten, da popolnoma nazaj v naravo ne moremo. Pa priznajmo si – saj uživamo tudi v novodobnih napravah in iznajdbah, ki so nam olajšala življenja. Toda to je smisel: da nam olajšajo življenje, ne pa otežijo. Veliko govorimo o trajnosti, toda bil bi čas, da ta koncept razumemo širše: ne le ozko kot reševanje planeta in okoljevarstveni podvigi, temveč trajnosten način življenja. To pomeni predvsem mir v glavi ter telo, ki je zdravo in zadovoljno. Trajnost tako pomeni razmislek o potrošništvu in mejah naše materialne porabe, hkrati pa je to tudi razmislek o porabi naših lastnih virov – koliko moramo ljudje vsakodnevno proizvajati? Storitev, izdelkov, misli, produktov, rešitev? Ne le meje proizvodnje, temveč tudi naše lastne meje. Kajti arogantno je misliti, da smo brezmejni. Arogantno je misliti, da so naše vsakdanje skrbi tako zelo pomembne. Arogantno je misliti ne le, da smo mi center vesolje, temveč tudi naš planet. Ni temu tako … Nismo najpomembnejši. Smo pa pomembni v svoji majhnosti. Čas je, da se zavedamo svoje majhnosti in jo tudi cenimo – predvsem pa spoštujemo ter obravnavamo s spoštovanjem. Tudi Slovenija je majhna, pa čisto dovolj velika, da je naš dom.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.