Moj pes Vili in ekologija

Ne morem si zamisliti dneva brez mojega prijatelja Vilija – ko se zbudim, je že ob meni in me umiva s svojim žametnim jezikom. Saj, saj vem, da to ni higiensko, a kaj naj naredim? Temu veselemu pogledu se ni moč upreti, je ljubeč, iskren in nenadomestljiv. Le zakaj se mi zdi, da je mož postal ljubosumen nanj, saj pravi, da mu posvečam preveč pozornosti?

Imeti pasjega ljubljenčka ni mačji kašelj(!), ta zahteva primerno prehrano, vitaminske dodatke, redna cepljenja, striženje »las in nohtov«, z njim je treba obiskovati pasjo šolo – obveznostmi ni ne kraja ne konca. Po enemu letu se zaveš, da je pes otrok, ki ne bo nikoli samostojen, tudi če odraste, ima mladiče in končano pasjo izobrazba.

Nedavno tega sem se zgrozila, ko sta fantiča, bratca, v pričo mame in ulice lulala kar ob drevesu. Gospa, to pa res ni lepo, da lulata vsem na očeh, sem se oglasila kot prava puritanka. Ja, a vaš pes pa lahko lula, kjer se mu zljubi?! , me je zabila z odločnim argumentom. Ampak, otroka nista kužka, sem bolj sebi kot njej odgovorila in brž potegnila Vilija stran, da ne bi otrokoma dajal slab zgled.

Blizu hiše stoji park s klopmi, poleti je poln otrok, v tem zimskem času je prazen. Obožujem sneg, Vili še bolj, skače in se valja kot nor, lovi kepe, ki mu jih mečem v zrak in me zmagoslavno pogleda, ko mu katera konča v gobcu. Norček! Nerodna pomanjkljivost snega je ta, da se mu pozna vsaka sled pasjega mimohoda: tu so črne zmrznjene kepice, tam pa rumene črte, ki neuspešno posnemajo človeško pisavo, a vseeno uspešno opravljajo svojo markacijsko vlogo.

Med pasjimi lastniki se je zadnjič vnela razprava: ali je za naravo večja škoda pasji kakec ali plastična vrečka, v katero naj bi ga pospravili? Sosed, vnet ekolog, je na plan potegnil konkretne podatke: »Razgradnja plastike v naravi poteka počasi, več desetletij ali celo stoletij traja, da razpade do velikosti mikroplastike, kar pomeni na drobne delce različnih oblik in velikosti do največ 0,5 milimetra. Mikroplastika je danes povsod: v zraku, na tleh, v vodah in v hrani.« Kar pomeni tudi v nas.

Torej, znebimo se plastičnih vrečk! Ali to pomeni, da bomo vsi hodili okoli kakcev, če že ne stopimo nanje? Nekaterim sploh ne moremo reči kakci, so kot … bombe!, je izdavila starejša gospa in ob tem jo je oblila rdečica.

Dilema je ostala, sploh pa po tem ko sem začela opažati, da nekateri vestno pobirajo iztrebke, jih dajo v črno vrečko, jo zavozlajo in jo, glej ga, zlomka!, odvržejo na tla. Pa jo imamo, ekologijo in čistunstvo na nasprotnih bregovih, sem pomislila in Vilija po najkrajši poti odpeljala domov.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi