Mobilno revna #Ajdapiše

Mislim, da vsi v državi to že dobro vemo, kar nekaj pa jih je celo občutilo (tudi) na teži denarnice – bencin se je podražil in to občutno podražil. Če nismo opazili v denarnici, pa smo videli na objavljenih posnetkih na družbenih omrežjih. Ampak to ne pomeni, da boste »zgolj« dražje plačevali za pot, temveč da se bo vse, prav vse podražilo. Podražila se bo namreč logistika in glede na to, da smo družba, ki ne temelji na lokalni samooskrbi, se bo podražilo vse, kar imamo. Kar se pa seveda že draži dlje časa. Hoteli smo globalno vas, sedaj pa imamo globalno draginjo.

Kdo določa ceno nafte? Trg, ki ni prost, temveč reguliran. Predvsem pa tudi naša lastna država s trošarinami. Nemčija je v letu 2020 sprejela »eko davek« in se zavezala, da dviguje ceno bencina. Namen je bolj zelena Nemčija, saj bi s pridobljenim denarjem investirala v obnovljive vire, predvsem pa bi potrošnike prisilili v nakup bolj varčnih avtomobilov. Vprašanje je sicer, kaj bodo naredili v trenutnem obdobju, ko so cene začele naraščati in več kot 70% nemških industrijskih podjetij pričakuje, da bodo imeli (velike) finančne izzive.

Dalje, vse več evropskih držav uvaja prepovedi dizlov določene starosti v mestih. Kdo ima starejše dizle? Zagotovo ne premožni. Evropska mesta torej v imenu okolja že delajo razlike med avtomobili. Včasih je bilo dovolj, da je zadeva vozna in varna, pa temu v svetu birokracije ni več tako.

Časi, ko so bili avtomobili poceni in bencin še po zmerni ceni, da si ga je lahko posameznik privoščil, so očitno mimo. Zavedamo se, da je avtomobilov preveč. Da se vsak vozi sam. Da onesnažujemo okolje. Toda alternativa varčnih avtomobilov ni dostopna širši množici. Predvsem so ironične subvencije za nakupe novih električnih vozil, saj so slednja tako dražja, da si jih lahko privoščijo le nekateri. In mar ni ironično, da promoviramo električne avtomobile kot zeleno rešitev, pa počasi spoznavamo, da ne vemo, kako bomo uspešno razgradili baterije in da niti ne vemo na kako zelene načine pravzaprav vse delamo elektriko? Nasploh pa si nove avtomobile ne more privoščiti večina. In kam to vodi? Bogatejši bogatijo, revnejši pa bodo vse bolj revni. In ta ločnica postaja vse večja …

Kaj pomeni, da si ne moreš privoščiti svojega avtomobila oziroma goriva? »Obsojen« si na javni prevoz. Če živiš v samih Domžalah in delaš v centru Ljubljane, zadeva ni tako grozna. Za vse ostalo pa ni tako enostavno. Povezave Domžale – Ljubljana so dobre med tednom, toda že do BTCja je neverjetno težko priti. Kaj pa če delaš v nedeljo in si iz Moravč pa moraš priti v BTC? Veliko sreče … Pa mi tukaj v Domžalah, smo »srečneži«, ker imamo javni prevoz in povezave vsaj približno urejeno. Toda glede na cene nepremičnin, so Domžale postale za večino nedostopne. Spreglejmo problematiko mladih, kreditno nesposobnih in pa mladih, ki imajo trenutno le toliko prilivov, da odplačajo kredit in se prebijejo v naslednji mesec. Koliko le-teh je v stiski vzelo tridesetletni kredit s sprejemljivo obrestno mero, ker je bila to za njih edina možnost? Kako bodo odplačali kredit, če bo vse dražje? Če bo vrednost evra padla? Kaj bodo naredili, če ga ne bodo sposobni odplačevati? Šli v najem, ko so pa že danes cene najemnin tako visoke?

Manj imaš denarja, bolj te potiskajo stran od centra. Tam je javni prevoz slabši. To pomeni, da boš na poti veliko dlje časa kot tisti bogatejši, ki so bolj v centru. Čeprav si morda lahko zagnan in na vlaku pregleduješ službene maile, se učiš, bereš in torej izkoristiš ta čas, pa je to naporno. To ni tista prava sprostitev. Utrujen si, manj lahko narediš. Manj časa preživiš s svojimi otroki, ker si pač na poti. Na koncu dneva je v današnjem svetu najdražja dobrina pravzaprav čas. Ker si reven in si ne moreš privoščiti, si tako prisiljen dajati čas za prevoz, in posledično zopet: revni bodo še revnejši, bogati še bogatejši. Pa ni le vprašanje prihoda v službo in šolo, temveč predvsem tudi prosti čas. Kajti avtomobil predstavlja svobodo gibanja, saj je naša država tako majhna, da javni prevoz ni rentabilen in tako ni dostopen postop. Ta naša majhnost je tudi razlog, da ne prevzamemo souporabe vozil (car sharing) tako množično kot jo v velikih mestih. Nismo le posamezniki, so tudi občine, mesta in države, ki delujejo po istem principu: bogati si lahko privoščijo, kar jim omogoča nadaljnje bogatenje.

Cena bencina v torek je bil prvi korak, prave težave na področju mobilnostne revščine pa šele prihajajo. Nastopile bodo v imenu bolj zelene Evrope. Evrope, ki se trudi biti socialno pravična, pa ji ne uspeva. In niso le avtomobili: dvigajo se cene energentov. Če si lahko privoščiš, imaš varčno hišo in to nate ne vpliva. Bolj si reven, starejša je hiša (ali pa stanovanje), manj je varčno, več plačuješ. In te torkove cene niso posledice vojne v Ukrajini, saj se je slednja šele začela. Posledice vojne bodo prišle. Tako kot bodo šele prišle posledice epidemije. Najprej v ceni drage pšenice in osnovnih živil. Saj že lahko slišimo in beremo o evropskih državah, ki omejujejo izvoz in kako se evropske žitnice zapirajo. Vse bo dražje. Časi srednjega razreda so se končali. Peščica bogatih bo uživala, večina pa bo vsak dan imela manj. In ne govorim zgolj o luksuzu. Govorim o tistih najbolj osnovnih stvareh: domu, ki je topel (ne le zaradi ljubezni, temveč predvsem temperaturno gledano) in kjer imaš hrano v hladilniku ter čas, da si sploh lahko doma – ne pa da opravljaš tri službe, da morda lahko preživiš. Kje bo posameznik imel čas zase? Čas za kvalitetno sprostitev, ki bo v stresnih situacijah vse bolj nujna dobrina. Brez tega drvimo v krdelo lačnih volkov, ki se tepejo za tisti košček mesa na zadnji kosti…

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.