Mislimo na umrle in na žive
Bliža se dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih, ki se v spomin na umrle praznuje 1. novembra. »V davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih; njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet. Krščanstvo je spremenilo pogansko animistično gledanje, tako da je rajne prikazovalo kot »duše v vicah«, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev živih.« (Wikipedia)
Ali tudi vi radi obiskujete pokopališča? Vas prevzame njihov mir, zavedanje minevanja in spomin na drago osebo, ki je ni več? Mislim na obiskovanje pokopališč kar tako, brez obvezne praznične scene, ko vlada neznosna gneča in dren na parkiriščih, ko se ljudje prerivajo po ozkih stezicah in vse redkeje zbirajo v krogu družine, da bi počastili spomin na umrle. Ni časa, ni časa, ni časa, ponavljajo odrasli, otroci in stari, potem umreš in se čas v hipu ustavi. Kako si preživel svoje življenje, komu si delal veselje, komu skrbi, koliko je za nami neizrečenih besed prijaznosti, ker smo mislili, da bo še čas za to?
Smrt je pečat, ki ga postavimo na življenje, smrt nas opominja, da nismo večni in neranljivi. Zakaj je pomembno pomisliti nanjo, čeravno se počutimo polni življenja? Mnogokrat si želimo nekaj povsem majhnega, skoraj bizarnega, a bi nam naredilo veliko veselja: igra z vnuki, sprehod z mamo ali očetom, obisk koncerta priljubljene pevke, pevca, klepet ob kavi, ko se nikomur nikamor ne mudi … Jutri, drugič, ni pomembno, ni nujno, saj bomo – na koncu pa človeka zmanjka in se grizemo zaradi lastne lenobe in malomarnosti. Tako je v miru v katerem življenje teče proti starosti, nemoteno.
Odnos do življenja (in smrti) pa v vojni dobi drugačen pomen – takrat velja strašna loterija v kateri je vsak izmed nas lahko naslednji trenutek mrtev. Strah, groza, lakota, bolezni, poškodbe in pomankanje v hipu spremenijo našo percepcijo obstoja in njegov smisel. Ne vem, kaj se dogaja s svetom in zakaj si bolj ne prizadevamo za mir? V vsakem hipu našega dneva umirajo ljudje o katerih ne vemo nič več kot to, da jim nad glavo letijo rakete in droni, da v poročilih postajajo številke, tudi umrli otroci. Ob tem pa vemo, da vse to štetje ne bo premaknilo politikov iz udobja svetega miru za katerega so kupili karto z doživljenjsko garancijo. Bombe stanejo 1 milijon, odvržene so iz letala, ki stane 100 milijonov, ki leti po ceni 40 tisoč za uro letenja, da bi ubili ljudi, ki živijo z 1 evrom na dan (številke so približne). To se imenuje vojna.
Druga stran vojne so dobički – orožje, še orožja, še mrtvih, še razmrcvarjenih trupel, še podtikanja sovraštva in nestrpnosti. Nekje ne bo nikogar živega, da bi prišel na grob in se poklonil prednikom – pomislimo na to, ko bomo s polnim naročjem rož in sveč molili za to, da naši iz vic pridejo tja, kamor so si menda za življenja zaslužili.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.