Miha Mazzini pravi, da je dovolj resnice? #Ajdapiše
Miha Mazzini je dolgo časa redno pisal kolumne za portal Siol, ki sem jih rada prebirala. Nisem se vedno strinjala z njim, vendar pa čudovite piše, saj združuje primere iz (slovenske) realnosti s teorijo sociologije, psihologije in še marsikatere druge vede. V kolumni, ki je bila objavljena v ponedeljek in nosi naslov Dovolj, pa je sporočil, da bo s pisanjem kolumn trenutno prenehal.
V omenjeni kolumni je uvodoma zapisal, da je v času pojava korone, si odžiral večerne ure, da je pregledoval podatke, iskal resnico in pisal: »Tolažil sem se s tem, da opravljam družbeno koristno delo. Da tam nekje obstaja molčeča večina, ki jo prav tako zanima, kaj je res, in ne samo silno glasni fanatiki, ki polnijo družbena omrežja, po večini z nebulozami.« Nato pa v kolumni nadaljuje in razčleni resnico – laž ter kategorijo »bullshit« (hojsanje). V svojem zapisu prizna, da ima dovolj stanja, v katerem smo – torej fake news, nakladanja, časa, ko resnica ni več pomembna, ko vsi na družbenih omrežjih objavljajo nepreverjene podatke … Sprašuje se, kaj mi je tega treba in preneha.
Vprašanje, ki si ga zastavimo vsi, ki javno pišemo: pa kaj mi je tega treba. Ne dolgo nazaj sem se pogovarjala s Feri Lainščkom, pesnikom in pisateljem, ki je izjemno aktiven na družbenih omrežjih, ali mora pisatelj biti »prisoten v virtualnem svetu«. Ni obveza, je pa prednost. Je direktna komunikacija s svojimi bralci, sledilci. So pa pisatelji, ki imajo drugačno mnenje – pravijo, da je knjiga njihov produkt, ki se zaključi na zadnji stran in za promocijo poskrbi založba. Pišeš, da te berejo. Toda ne pišeš za nekoga, saj se potem vsebina avtomatsko spremeni, ker imaš v glavi idejo o bralcu in predvsem o tem, kaj želi slišati. Na tak način bi napisal tisto, kar želi biti slišano in ne tisto, kar izhaja iz tebe in torej tisto, kar želiš povedati.
Toda, ko pišeš iz sebe in javno objaviš, se izpostaviš na javno tribuno – vsem na očeh, da te kritizirajo in pljuvajo. Ali pa morda premislijo, kar je tvoj poglavitni namen. Pišemo, ker razmišljamo. Mar ni potem popolnoma logično, da ima tudi Mazzini dovolj, ko spozna, da lahko išče resnico, preverja dejstva, ljudje pa še vedno rajši množično berejo kratke nepreverjene zapise. Saj veste: če laž 10x ponoviš, postane resnica. Zakaj danes sploh še torej pisati?
Mazzini pa nato svojo kolumno zaključi: »Družba so med seboj povezani ljudje in če ni zaupanja, ni povezav. Edino, kar je mogoče, je kitajski družbeni točkovni sistem: kjer množice posameznikov ne povezujejo človeške vezi, temveč robotski nadzor umetne inteligentnosti. Z vsakim sranjem, ki ga objavite ali delite na družbenih omrežjih, ne da bi vas zanimala resnica ali laž, naredite droben korak v to smer. Vaši otroci vam zagotovo ne bodo hvaležni, njihovi roboti pa.«
Zakaj je torej nehal pisati? Ker ima dovolj? Ker prelaga odgovornost na vse, ki javno objavljajo in ne le javno pišejo? Ker je tudi pisatelj, torej tisti, ki mu je bil dan dar (odgovornost) sporočanja misli drugim v družbi, na koncu dneva le človek, ki ima včasih dovolj? Kdaj je dovolj pa je vprašanje pomembnega ravnovesja v življenju posameznika – koliko smo dolžni delati za družbo, človeštvo, in koliko »le živeti« svoja lastna, mala življenja? Vsakdo mora to ravnovesje najti sam. kajti breme je, razdajati se za družbo. Hkrati pa nas individualizem ne vodi v srečnejšo družbo. Namenoma sem zapisala srečnejšo, ne uspešnejšo družbo. Kajti srečo nas samih in naše družbe, skupnosti, uničuje tudi napačno dojemanje uspeha. V naši družbi najbolj uspešni niso najpametnejši, temveč tisti ki si najbolj znajdejo. Živimo v svetu, kjer je ena najbogatejših družin na svetu »uspela« zaradi posnetka spolnega odnosa (Kardashianovi). Kakšna je to družba? Kakšen je to svet? Pa ni ta družina nič kriva. Krivi smo mi, ki nas bolj kot resnica zanimajo hitri twitti in gledljivi Tik Tok posnetki.
Na Mazzinijev zaključek kolumne bi tako dodala: Z vsakim sranjem, ki ga objavite ali delite ALI BERETE na družbenih omrežjih IN SPLETU, ne da bi vas zanimala resnica ali laž, naredite droben korak v to smer.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.