Mi smo ga plačali, Kitajci le zgradili – resnica o Pelješkem mostu #Ajdapiše

30 % vprašanih na anketi na Hrvaškem je znalo povedati, kdo je zgradil most na Pelješac. Pozor: kdo ga je zgradil in kdo plačal! Ostalih 70 % se je zmotilo. Prepričana sem, da so za to krivi mediji, ki uporabljajo rumene naslove, politiki, predvsem na evropski strani, ki še vedno ne znajo narediti dobrih promocij, in na koncu tudi mi ljudje, ki beremo vse manj in vse bolj površno. Preberemo naslov, ostalo pa le preletimo. …

Najprej dejstva: most na Pelješac je gradilo kitajsko podjetje, ki je v lasti Ljudske republike Kitajske (nič nenavadnega, tam je večji delež pomembnih podjetij v državni lasti). Projekt se je financiral z evropskimi sredstvi, kar 85 % celotnega projekta. Ostalih 15 % je prispevala Hrvaška. Dragi moji, pozor – most na Pelješac se ni gradil s kitajskim denarjem, ampak tudi z vašim! Hrvaška je namreč dobila 357 milijonov evrov nepovratnih sredstev. In še zanimivost: most je zasnoval Slovenec Marjan Pipenbaher.

Naj nadaljujem, zakaj je to vse zelo pomembno: to je prvi infrastrukturni projekt, ki ga je izvedla kitajska družba, financirala pa EU. Zakaj je to relevantno? Ker obratno namreč ne gre! Evropsko podjetje ne bo delalo na področju infrastrukture na Kitajskem, niti na kakšnem drugem področju. Kar plača kitajska država, izvaja Kitajska. Tuja podjetja se na takšne razpise ne morejo prijaviti. Da tuja podjetja tam delujejo, morajo biti vsaj 51 % v kitajski lasti.

Še dva pomembna podatka, potem pa preidemo na bistvo: kitajsko podjetje naj bi dejansko dalo nepravično ceno za postavitev. Most, ki je na koncu stal 525 milijonov, je želelo zgraditi tudi avstrijsko podjetje Strabag, ki je dalo drugo najcenejšo ponudbo. Vendar je bila ta 72 milijonov evrov višja. Podjetje se je pritožilo in navedlo 13 sumljivih postavk, med drugim so zapisali »kako je mogoče, da bo korporacija CRBC za hidroizolacijo in asfaltiranje mostu porabila samo 428.000 evrov, medtem ko bi Strabag za to potreboval 3,1 milijona evrov, in kako bo kitajski družbi uspelo odstraniti prej omenjeno blato z borimi 75.500 evri, avstrijski konkurent pa bi za to potreboval najmanj 1,9 milijona evrov?« Pritožba je  bila zavrnjena, sumničenje, da je kitajska država gradnjo podprla z državnimi subvencijami z namenom močnejšega vstopa na evropski trg pa je utemeljena, saj se podjetje aktivno prijavlja na druge razpise (in jih zopet z nizkimi cenami dobiva). In še en podatek: Med 380 delavci je samo 70 Hrvatov. Preostali so Kitajci. Več o dejstvih pa tukaj.

Bistvo? Američani vsak dan bolj trdijo, da se za njih prava grožnja ne skriva v Putinu in njegovih ozemeljskih željah, temveč v Kitajski. Na varnostnem področju tega v Evropi ne moremo trditi, na ekonomskem področju pa zagotovo. Svet je danes globalno povezan in verjamem, da zaprti protekcionizem v nacionalističnih oblikah nikomur ni zares po godu. Radi imamo globalen trg, saj nam omogoča lagodno življenje. In to želimo obdržati. Vendar, če želimo to na evropskih tleh obdržati, pa se moramo zavedati, da svet ni tako rožnat kot želimo verjeti. Da naša podjetja ne morejo delati na javnih razpisih na Kitajskem, obratno pa lahko, je preprosto nedopustno. Ne bi smelo tako biti in vsi argumenti, predvsem legalni in kvazi humanistični, morajo počepniti. Zakonodaja, ki jo pišemo sami, in ne dela v našo korist, se mora spremeniti. Koliko časa moramo še izgubljati, da to dojamemo? In ne nanaša se to le na kitajsko poslovanje v Evropi, temveč na vse – kolikokrat smo že ugotavljali, da cene sadja in drugih prehranskih izdelkov uničujejo evropski, pa tudi slovenski trg, pa vendar se to početje nadaljuje. Koliko časa moramo v javnih zavodih še vedno najemati najcenejše možnosti, čeprav niso podpora lokalnemu gospodarstvu in sploh lokalnemu kmetijstvu? Bomo dojeli, da podpora domačega ne uničuje odprtega trga, še preden nas ravno ta globalni trg, ki ga tako papeško podpiramo, povozi?

In za konec še nekaj: oktobra 2024 je v javnost prišla novica, da so na mostu mikrorazpoke, ki pa bojda niso nevarne. Zakaj so se pojavile še ni točno jasno, kako bodo zadevo sanirali pa tudi še ni določeno. Bodo pa, saj je most deset let v garanciji.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

Ajda Vodlan (Ajda piše) in Karikature Nana

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.