Mati, moke bi! #Ajdapiše

Če je dve leti nazaj zmanjkovalo kvasa, se tokrat rdečijo zaloge moke. Upravičeno?

Delo piše, da se je moka podražila za 92% v sedmih mesecih. Največje slovensko pekarsko podjetje Žito je prejšnji teden na gospodarsko ministrstvo poslalo elektronsko pošto »za vplivanje na sprostitev blagovnih rezerv« pšenice, toda so zadevo stabilizirali. Zavod RS za blagovne rezerve trdi, da je zalog dovolj za več mesecev. Vse se draži, ker se dražijo osnovne zadeve. Predvsem pa se bo vse še podražilo, ker se cene goriva dražijo. Tudi minister za infrastrukturo sicer zagotavlja, da imamo dovolj velike zaloge nafte. Vlada je za mesec dni omejila cene goriva, toda kaj potem? Kurilnega olja ni omejila in se je v tem tednu podražil za 24%. Mirijo nas, da je vse v redu, da zaloge so. Pa greš v trgovino in je vse dražje. Panika, ki jo čutimo, nastaja zaradi strahu, ko se vprašamo: kaj sledi?

In zaradi tega gredo mnogi v večje nakupe rezervne hrane, na primer moke. Toda tako kot je imel kvas rok trajanja in so ga mnogi vrgli v koš, ker je pretekel, vas lahko pri moki opozorijo, da hitro pridejo molji, če ne boste pazljivi. So množični nakupi torej upravičeni ali dejansko še povečujejo občutek panike, ko se zaloge zmanjšajo samo zato, ker smo iz strahu toliko pokupili? Kajti dve leti nazaj smo lahko ugotovili, da nas nakupi zalog ne rešijo na daljši rok. Predvsem pa smo lahko spoznali, da kar nas reši na daljši rok, so alternative in ukvarjali smo se z drožmi. Množični brezglavi nakupi nas tako ne bodo reševali na daljši rok, če bi se pomanjkanje res zgodilo. Dejansko le ustvarjajo večjo paniko, kot že je. Rešitve so v alternativah, kar nas vedno znova vrača k vprašanju o samozadostnosti. Pa je dejansko res že čas za paniko?

Slovenija ni direktno odvisna od žita iz Ukrajine in Rusije, vendar pa živimo v globalnem svetu. Ko kihnejo na Kitajskem, to začutimo tudi mi. Vse dražitve, ki se dogajajo in se bodo zgodile, so zgolj posledica domin. V globalnem svetu sprememb ne moremo ustaviti. Ali pač? Zadnja leta, morda desetletja smo namreč kritizirali nacionalne države kot nepotrebne in zastarele tvorbe, zanemarjali nacionalno varnost, češ da je nepotrebna, se zavzemali za čim bolj odprte meje, manj carin, spodbujali izvoz in globalizacijo v vsem svojem sijaju. Ko se je zgodila globalna kriza 2020, torej pandemija, pa smo se k reševanju zatekli v nacionalizem. Države so pridobile na moči. Če smo morda že pozabili, kje stojijo meje znotraj EU, smo se hitro spomnili, ko smo jih zaprli. Zatekali smo se k ukrepom, ki bi pred korono bili označeni kot nacionalistični protekcionizem, ki je v globalizmu nezaželen. V času urejanja koronskih posledic pa so takšni ukrepi zaživeli, na primer turistični boni za Slovence, ki jih lahko koristijo v Sloveniji. Lokalno in nacionalno je spet postalo »in«. Takrat se je začelo, sedaj se nadaljuje. Določene države že omejujejo izvoz žita in to je verjetno le en del te sage o globalizmu, ki se vrača v nacionalizem. Na koncu dneva tako spoznamo, da vsi lahko kričimo »en svet«, ko so zlati in sončni časi. Ko je kriza, pa spet vsak poskrbi za svojo rit: zase, za svojo družino, svojo državo. Alternativa tako niso zaloge moke v naših stanovanjih, temveč pametna politika naše države. In tako je na mestu vprašanje, kako samooskrbni smo oziroma kako odvisni smo?

Globalizem nas je naredil soodvisne. Kapitalistični način proizvodnje s fordovsko logiko delitve dela je ustvaril svet, kjer materiali prihajajo iz vseh koncev sveta, na različnih lokacijah potekajo različni deli proizvodnje, na koncu pa imamo v enakih trgovinah vsi vse na voljo. Vsaj v trgovinah zahodnega sveta. Tak način dela je ustvaril globalen trg, kjer so zavladali najmočnejši. Zato so naše nekdanje paradne konje kupili tujci, ker sicer dobro stoječa podjetja z vrhunskimi izdelki, niso bila sposobna tekmovati na tem globalnem trgu. Barcaffe, Radenska, ljubljanske mlekarne so le nekateri izmed teh primerov. In vsi ti izdelki so morali postati bolj trendovski – najprej se je spremenil njihov dizajn, potem pa so se dodajale različne variante. Iz enega alpskega mleka ljubljanskih mlekarn imamo tako danes še lahko mleko, pa čokoladno mleko, mleko z vaniljo, mleko brez laktoze, manjšo embalažo mleka, pa tisto čisto mini s slamico, pa neko posebno mleko za kavo. Radenska je dobila različne okuse, prav tako Barcaffe. Ker na tem našem globalnem trgu ena dobra kava ni dovolj. Potrebne so izbire in vedno nekaj novega. Potrošniki iščejo vedno nekaj novega … Rabimo ta adrenalin, to dogajanje. Pa valda ne bomo pili iste kave ves čas? Življenje je prekratko, da ne bi preizkusili vsega.

Ko si je Cankar zaželel skodelico kave, je bila ta luksuz. Kaj je v današnjem zahodnem svetu luksuz?

Domače zaloge nas na dolgi rok ne bodo rešile. Paniko delamo, ker čutimo, da prihajajo spremembe. Strah nas je, ker se zavedamo, da tako veliko imamo napram našim prednikom pred zgolj 100 leti, in da smo vse to jemali za samoumevno. Polne trgovinske police so naš standard in strah nas je sveta, kjer tega ne bi bilo več. Strah nas je sveta pomanjkanja. Sveta, kjer bomo vsak mesec imeli manj denarja, da si kupimo osnovne in manj osnovne potrebščine, ko pa smo bili navajeni, da se je standard zviševal. Strah nas je sprememb. Pa vendar ironično: spremembe so edina stalnica. Kaj bo? Ne vem. Vem pa, da nas panika zagotovo ne bo rešila.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.