Luka Dončić in poraz #Ajdapiše

Ko se zmaguje, smo vsi navdušeni. Drug drugega hvalimo, se trepljamo po ramenih, se spodbujamo in si govorimo, kako odlični in fenomenalni smo. To je v času, ko žoge kar same padajo v koš. Kaj pa se zgodi, ko žoge v koš nočejo, ne glede na to kako se trudimo?

Med samo tekmo (sredina tekma seveda) sem ugotovila, da se v glavnem ločimo na dve vrsti ljudi. Ne bi rekla, da smo eni pesimisti in drugi optimisti, ker je to morda preveč posplošeno. Vsekakor pa je največja razlika med nami, da eni imamo upanje, drugi ne več. So ljudje, ki so po polčasu prestavili na drug kanal, ker češ saj se nič več ne da narediti. Ljudje, ki zadnjo minuto niso verjeli, da so še priložnosti in da je še mogoče zmagati. So obupali. S(m)o pa ljudje, ki smo po polčasu verjeli, da je vse mogoče. In to se je dokazalo v tretji četrtini. Fantje so si vzeli pavzo, se spravili k sebi in šli v igro. Odigrali so fenomenalno. To je dokaz, da se moraš v življenju kdaj ustaviti, stopiti korak nazaj, vdihniti, morda spremeniti taktiko in rezultat bo popolnoma drugačen. Na koncu je slovenskim fantom malce zmanjkalo. Vendar ni konec, dokler ni žvižga za konec. So tekme, ki so se spremenile v zadnjem trenutku. Vedno pa ne moraš zmagati.

In potem se zgodi, da izgubiš. Pa ne le v športu, tudi v življenju vedno ne moraš zmagati. To je realnost. Hkrati pa je to tudi velika priložnost, da se naučiš. Kajti »na napakah se učimo«, je lahko odlično življenjsko vodilo, če ga upoštevamo – vse prevečkrat pa je zgolj še en »luštn« citat, ki ga delijo na socialnih omrežjih. Mrtva črka na papirju.

Če smo se torej tekom tekme delili na dve skupini, pa smo se po porazu razdelili v več različnih skupin z različnimi odzivi. Nekateri so veliki kritiki. Ko so vse prejšnje dni hvalili naše košarkaše (brez kakršnegakoli kritiziranja), so jih sedaj grajali (brez usmiljenja). Kritika je dobra stvar, če je analitična. Če pa je sama sebi namen, pa je dejansko nesmisel. Dobra ekipa se loti kritike vedno – ko zmaga in ko izgubi. Seveda se moramo vprašati, kaj je šlo narobe in zakaj se je poraz zgodil. Toda tako kot ni pravilno, da v času zmagovanja ne iščemo napak, tako tudi ni pravilen način delovanja, da iščemo le slabo, ko smo izgubili.

Zanimivo je tudi opazovati spremljanje košarke s strani Slovencev po tekmi – nekateri navdušeno gledajo tekmovanje naprej, nekateri analizirajo sredino tekmo v nedogled, nekateri gledalci pa so po porazu le skomignili z rameni in do danes že pozabili, da je košarka sploh še bila. In se bodo o njej pogovarjali zopet, ko se uvrstimo na svetovno prvenstvo. Tako v večini deluje naš svet, predvsem pa naši mediji: kar je danes atrakcija, je jutri passé.

Ena skupina ljudi pa se je lotila analitične kritike – kaj vse je šlo narobe in kako bi to morali spremeniti. Znotraj te analitike pa je vedno več možnosti, več mnenj: je kriv trener ali so krivi igralci? Vsi po malo ali le en? Vprašanje krivde in pa predvsem odgovornosti pa ni pomembno le v športu, temveč v vseh spektrih našega življenja – je lahko v primeru varanja res kriv le en partner? Je v primeru stečaja podjetja kriv le vodja? Kaj pa v primeru napak v sami proizvodnji recimo? Pa pri odnosih s starši, prijatelji… Vprašanje odgovornosti, predvsem pa sprejemanja odgovornosti, pa ni le pomembno samo po sebi, temveč rezultira predvsem v sami percepciji, ki jo imamo potem do tega človeka. Dejansko se gre za vprašanje spoštovanja.

Naš karakter se pokaže v težkih časih in to je pokazal tudi Luka Dončić s svojo izjavo, da je razočaral ekipo in nacijo ter da bo vedno igral za Slovenijo, ko bo le lahko. Kaj je dejansko naredil s to močno izjavo? Prevzel je odgovornost. In tako je skupina tistih najhujših kritikov zelo majhna – velikokrat se je namreč v preteklosti zgodilo, ko so naše ekipe ali tekmovalci dolgo zmagovalci, nato pa izgubili, da jim je javnost, predvsem pa mediji, hitro obrnila hrbet. Tokrat ni tako. Ker je Luka prevzel odgovornost, nam je sporočil, da se zaveda svoje odgovornosti, predvsem pa nam je sporočil: to je le del zgodbe, ni konec. Je konec tega tekmovanja, ni pa konec slovenske košarke. In navsezadnje to je pomembno v življenju: da poraz vzamemo kot le trenutno stanje ter se premaknemo naprej k novim izzivom, novim zmagam. Upam, da je to močna lekcija za vse: politike, podjetnike, navsezadnje pa tudi za nas v naših osebnih življenjih. Kako močno vlogo lahko igra »preprosta« stvar, kot je sprejemanje svoje vloge voditelja in odgovornosti, ki jo prinaša. V času zmaga in času porazov.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.