Lov na ljudi ni izmišljena zgodba
Turisti, ki obiščejo Afriko, ali še kako drugo celino, se pogosto udeležijo safarijev – divje živali, ki jih vidimo v ogradah živalskih vrtov, so že socializirane zato nas mika, da bi jih videli tam, od kod prihajajo. V divjini ne veš, od kod se bo priklatil slon ali levinja z mladiči, zdi se, da nevarnost preti izza vsakega grma in drevesa. Od civilizacije razvajen človek išče strah, grozo ali razburjenje, nekaj, kar bi mu dvignilo raven adrenalina in ta raven je zaradi agresivnega načina življenja postala visoka, je kot droga, ki človeka zasvoji in jo potrebuje vedno več za svojo zadovoljitev. Ko sem v Indoneziji šla v pragozd opazovat šimpanze, smo vedeli, da bodo prišle na nastavljeno hrano – prihajale so počasi, previdno in z nezaupanjem, a so vedele, da jim mi, s svojimi foto aparati in škljocanjem, ne bomo škodili. Opazovanje njihovega obnašanja je bilo izjemno zanimivo: kako so se najprej približevali najbolj navihani mladi šimpanzi, za njimi matere z »dojenčki« in, nazadnje, vodja tropa, ki so se mu vsi umaknili z bogato obložene »mize«. Vendar tovrstno opazovanje, ki mu rečemo foto-safari, ni enako safariju, ki služi lovu.
Zadnji dokumentarni film scenarista in režiserja Mirana Zupaniča nosi naziv Sarajevo Safari. Včasih se zdi, da človeška domišljija nima meja, da nekatere stvari niso mogoče, a nas življenje nazadnje poduči, da je ono samo bolj neverjetno od vsega, kar si navaden človek lahko zamisli.
Med mnogimi dramatičnimi epizodami obleganja Sarajeva v letih 1992 do 1996, je javnosti ostala prikrita zgodba o safariju na ljudi. Redkim izbrancem je bilo znano, da je pri obleganju Sarajeva na srbski strani poleg Vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev delovala še ena, maloštevilna in skrivnostna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so smeli streljati na prebivalce obleganega Sarajeva. Dejansko je šlo za lov, safari na ljudi.
Miran Zupanič je idejo za film razvil na podlagi pričevanj Sarajevčanov, ki so o tem težko spregovorili – nekateri so se iz strahu zadnji hip premislili. Tudi po vojni o teh rečeh ni možno govoriti brez da bi utrpel določene posledice. Iz pogovora z režiserjem, ki ga je imel za Radio Slovenija smo izvedeli, da so tovrstne »morilske safarije« organizirali največkrat za ljudi iz Kanade, Amerike, Rusije in Italije, a je bilo med njimi tudi nekaj Slovencev. Da bi si tovrsten lov privoščil pa ni dovolj, da si bogat, temveč moraš biti del nekega klana ljudi, ki to držijo v tajnosti. Režiser je mnenja, da se te zgodbe niso začele in končale s Sarajevom temveč da so nekaj običajnega v teh krogih, ki iščejo vojna območja, kjer vladajo brezzakonje in nasilje v katerem se lahko vsakdo skrije. Včeraj je bila Bosna, danes je verjetno Ukrajina, jutri pa, kdo ve? Grozno je pomisliti, da med nami živijo ljudje, ki so videti kot naši sosedje, ali so morda pomembneži, ki odločajo o naših življenjih, a v svojih dušah pestujejo tovrstne izprijenosti. Navkljub vsemu slabemu, kar film razkrije o človeku pa to črnino prevlada pogum žrtve, ki je »svojemu« ostrostrelcu pripravljena odpustiti.
»Film daje gledalcu slutiti absolutno zlo, ki se skriva pod maskami človeškosti ter hkrati prinaša uvid v usode tistih, ki so jim krogle ostrostrelcev za vedno spremenile življenje. Skupaj z njihovim trpljenjem približa gledalcu tudi njihovo modrost in moč volje do življenja,« pravi režiser Miran Zupanič.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.