Ljudje, ki jih imamo radi #Ajdapiše

Ljudje hitro pademo v ritem današnjega življenja, ki je neizprosen, mnogo preveč šprinterski in neoseben. Trudimo se v službi, želimo impresionirati ljudi okoli sebe in delamo dan za dnem, zato da “nekaj imamo”. Ta nekaj razumemo pretežno v materialnem smislu. Nato smo pa zgarani in se pogledamo okoli sebe ter vprašamo: kaj sploh zares imamo? Je vredno vsega tega mučenja in hitenja, ki nam odvzema pristnost bivanja v trenutku?

Štiri leta je minilo spomladi od pogreba enega največjih Domžalčanov, Staneta Kovača, znanega kot Kebrovga. Zakaj se ga spominjam, čeprav sem ga imela priliko poznati le nekaj tistih zadnjih let? Ker dokler živim, nikoli ne bom pozabila njegovega pogreba. Bil je daleč največji, kar jih pomnim. Pa ne megalomanski, ker bi ga takšnega ustvarili. Velik je bil zaradi števila ljudi, ki so se prišli zadnjič posloviti od Staneta. Velik je bil preprosto zato: ker je bil Stane velik človek. Bil je družinski človek, bil je obrtnik in podjetnik, bil je pomemben gasilec, tudi športnik in bil je tudi lokalni politik. V Domžalah se je tako dotaknil mnogih življenje in kar me je vedno najbolj navdušilo pri njem, je bila njegova preprostost. Dolgo časa je bil tiho in poslušal, ko pa je spregovoril, si pa vedel, da bo povedal nekaj pomembnega in bistvenega. Ko si ga potreboval, je bil tam zate. Sama sem ga bolj spoznala prav zaradi lokalne politike, saj sva bila oba člana LTD. Vesela sem, da smo se družili in res sem se veliko naučila od njega. Vendar pa je bila morda največja lekcija tista, ki sem jo spoznala na dan njegovega pogreba, ko sem gledala dolgo kolono ljudi, ki so hodili od vežice do cerkve. Koloni kar ni bilo konca … V tistem trenutku sem se zavedala, kaj je pomembno: da si v življenju človek. Pomembni so ljudje okoli tebe, ki te srečajo in kakšen si do njih. Kaj jim daš? Kako jih obravnavaš? Ali si ti, ti? Se do ljudi obnašaš dobro izključno zato, ker so nad teboj, ker ti oni lahko nekaj ponudijo? Ali se zavedaš, da smo preprosto vsi pač ljudje. Pri Stanetu nisem nikoli dobila občutka, da želi impresionirati, da želi voditi, da želi biti občudovan … Preprosto je bil, to kar je. In verjamem, da je prav to največja moč človeka: da si pristen v svoji unikatnosti.

Vse prevečkrat se nam zgodi, da imamo željo pustiti vtis na ljudi. Kar je smešno pri tem je, da vse prevečkrat najboljšo verzijo nas samih ponudimo tujcem, ljudem v služi. Za tiste naše najdražje pa puščamo utrujenost, jezo, nejevoljo … Mar ni to grozno? Žalostno. Glede na prejšnji odstavek seveda ne trdim, da slednja čustva puščajmo za tujce, toda želim si, da bi razmislil: kakšni smo do soljudi? Kajti vse preveč cenimo materialne dobrine, ljudi, ki jih imamo v naših življenjih, pa vse prevečkrat obravnavamo kar samoumevno.

Veliko govorimo o uspehu. Vendar kot merilo postavljamo dosežke v športu, podjetništvu, kulturi in kje drugje. Ne govorimo pa o uspehu na področju odnosov, ki jih imamo do drugih in pa tudi do sebe. Je to samoumevno? Ne, ni samoumevno. Je le pokazatelj tega, da premalo cenimo pomembne stvari in zato naj nas ne čudi, da kljub vsem uspehom v znanosti in tehnologiji, smo še vedno družba ljudi, ki se vse več ukvarja z depresijo, izgorelostjo in vsemi osebnimi travmami, ki bi bile lahko preteklost, če bi le mi prepoznali, kaj je zares pomembno. Bil bi skrajen čas, da začnemo ljudi bolj soditi po tem, kakšni so do sočloveka. Ne kako izgledajo, ne kaj delajo v službi, niti ne vse njihove pomanjkljivosti od tega da so preglasni, preveč pijejo, so preveč introvertirani in še kaj … Temveč preproste stvari: ali opazijo sočloveka in kako delajo z njim, tujcem? Ter še bolj pomembno: kako se obnašajo do svojega najbližjega? Do prijateljev, partnerjev, otrok, staršev in še tisto, kar pa največkrat pozabimo: kako se obnašajo do samega sebe? Si odpuščajo napake? Zahtevajo od sebe preveč in nikoli ni dovolj popolno? So ljubezni in nežni do sebe? Bil bi čas, da razmislimo o tem – sploh v prednovoletnem obdobju, ko se zapodimo v nakupovalna središče in iščemo darila, pozabimo pa, da so največja darila preprosta: čas, ki ga podarimo recimo. Prisotnost. Iskrenost. In ja, tudi nežnost. Naj v tem prednovoletnem času nežnost zopet postane nekaj pomembnega in naj ne bo le moč zaželena vrednota, zaželena lastnost. Bodimo nežni. Naj bodo naše besede in naša dejanja bolj nežna. Bolj človeška. Bodimo ljudje, ki jih imamo radi.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.