Ljubljana: deci prosecca in niti milimeter več #Ajdapiše 

provinciálen -lna -o prid. (ȃ)

nanašajoč se na provinco, podeželski: ravnatelj provincialnega gledališča / premagati provincialno ozkost / biti literarno še zmeraj provincialna dežela / provincialna uprava pokrajinska uprava

Praznik je, sončen dan in z mojo prijateljico, ki jo poznam res že od mladih nog, ko je bil svet še drugačen, se podava na sprehod – malo proti ljubljanskemu gradu, pa na Gornji trg in nato zavijeva v enega izmed ljubljanskih lokalov, ki ni čisto v strogem centru, torej se slovenščina še sliši, pa celo malo trave je naokoli (tiste na tleh, za prijeten razgled mislim, ne druge). Naročim klasičen espresso in prosim za kozarec penine. »Prosecco?« me pogleda mlada natakarica, celo prijazna, in vprašam, če nimajo nič drugega. »Ne, le prosecco.« Okej, se vdam v usodo in razmišljam, kdaj se je to zgodilo – včasih je bila situacija drugačna. Od penine si v lokalu, govorim o klasični, običajni, vsakdanji kavarni, ne fancy vinoteki in gurmanski restavraciji, ponavadi dobil zgolj Srebrno radgonsko penino. Tisto malo, ki si jo »moral« celo popiti in je skoraj nihče ni naročil. Zadnja leta pa je prosecco postal izjemno popularen, verjetno tudi zaradi Aperola. Pa vendar se sprašujem, kam je izginila ta doma, v Sloveniji narejena klasika? In naj dodam, da meni osebno polsuha Srebrna radgonska penina že dolgo ni več ljuba. Z leti se razvije okus, k temu pa verjetno pripomore tudi to, da imaš več denarja in si lahko privoščiš kozarček boljšega vina. Postopoma sem tako pričela spoznavati boljše penine in ugotovila, da sladke niso zame, temveč se navdušujem nad brut in natur. In kot mi je nekoč povedal dober natakar – dober v smislu, da ve, kaj dela in zna, kar dela – da ko enkrat poskusiš boljše penine, ti prosecco pač ni več všeč. In res je. Ni mi več všeč. Voden je. Mehurčki niso, kot bi morali biti. Toda veste, kaj? Radgonske gorice pa dejansko proizvajajo kakovostno peneče vino in to delajo že vrsto let, tako da so s svojo tradicijo prepoznane tudi v tujini. Ko jokamo za Šumijem in vsemi drugimi blagovnimi znamkami, ki smo jim pustili, da propadejo, bi se vsekakor spodobilo, da Radgonske Gorice veliko bolj cenimo. Da jih ne jemljemo kot jugoslovansko nostalgijo, temveč se zavedamo, da danes konkurirajo na globalnem trgu. 

Vendar sem zašla s prvotne teme. 

Gospodična me je namreč vprašala, ali bom le en deci. Razmišljala sem – vedela sem, da naju čaka dolga debata in da bom spila več kot deci. Pa vendar imam rada penino hladno, tako da sem odgovorila ja, kar enega, prosim. 

In dobim kozarec mlačnega prosecca, natančno en deciliter. Niti milimeter več. Enako pri drugem kozarcu. In ja, tudi tretjega sem spila. 

Gledam naokoli in vidim. 

To je normalno. 

Pa ne bi smelo biti. 

V tujini – v Bruslju, Parizu in drugih večjih evropskih mestih – za kozarec vina plačaš kakšen evro več kot v Ljubljani (pa niti to ne več), vendar ti nikoli ne ponudijo »revnih« en deci v velikem kozarcu, kot to delajo pri nas. Plačaš namreč kozarec. Velikokrat čakajo, da rečeš – dovolj. In to ni v nekih fancy, gurmanskih lokalih (kar sicer že najdeš pri nas), ampak v klasičnih barih. 

Čemu se pri nas tako »škrtari«? 

Kajti iskreno – ni namreč potrebe, da bi se. Gostinec ne bi bil na veliki izgubi, gost pa bi se počutil kot človek. Na pijačo v lokal prideš zaradi občutka. Kava v lokalu ni kava doma – zato tudi ne plačaš le kave, temveč občutek, atmosfero, ko te nekdo postreže, ko si del družbe, skupnosti, ko ustvarjaš mesto, spomin … In to merjenje na milimetre te oropa tega trenutka, atmosfere. 

Zavedaš se namreč v tem trenutku, ko opazuješ točnost nad napisom 1 dcl, da si plačal golo pijačo. Šlo je za čisto izmenjavo – bankovec, kovanec, tekočina. In to je problem današnjih dni. Ljudje so vedno menjali. Toda menjalo se je človek s človekom, danes pa je vse tako brezosebno. Čistunsko. 

In zato me ne čudi, ko mi splet ponuja oglase Doživetij po Ljubljani. Ljudje hrepenijo po čustvih, občutkih, kajti v resnici le-ti ustvarjajo spomine. Naši možgani si namreč najbolje zapomnijo trenutke prežete s čustvi. Ko pa dobim matematično izmerjen kozarec, teh čustev ni.

In zato lahko očitamo današnji mladini, da ima veliko več materialnih stvari kot katera koli generacija v zgodovini. V resnici pa so izropani vsega. Vseh čustev. In zato ne čudi, da so mlada dekleta in fantje začeli kopati po omarah babic in iščejo oblačila v Second hand trgovinah. Iščejo zgodbe, iščejo nekaj več. Iščejo več kot golo izmenjavo … iščejo čustva in občutke. 

Na srečo je bil ta lokal le zamenjava, ker je bila restavracija, moje klasično prebežališče v Ljubljani, zaprto zaradi praznika. Tam mi namreč natočijo penino, ne prosecco, v kozarec. Natakar me gleda v oči in čaka, da rečem dovolj. Ko zapravim več, dobim pijačo na koncu kot v zahvalo. Brezplačno. Tam se počutim človeško. In mi ni žal niti enega evra, ker ne gre za golo menjavo … Gre za čudovito preživet popoldan, ki mi nekaj pomeni. 

Vprašanje pa ostaja: čemu je to v Ljubljani izjema in ne pravilo? 

Čemu je v primerjavo z Italijo v Ljubljani Aperol tako drag in razredčen? Čemu v primerjavi s tujino pri nas skoraj nikoli ob alkoholni pijači ne dobiš oliv in drugih prigrizkov? 

In odgovor na to se skriva v podnaslovu. Ker je Ljubljana provinca, še vedno. Ker žal ni mesto, čeprav mu župan želi nadeti slavne titule. Mesto niso objekti. So ljudje. Tega pa je danes vse manj … v resnici pa ni tako slabo le v Ljubljani, temveč tudi marsikje drugje. 

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.