Ljubim te. Brez pogojevanja.

Med predstavo Poslednji kanček fikcije v Mladinskem gledališču, igralec Primož Bezjak nagovori gledalce naj sosedu ob sebi povedo preproste besede: Ljubim te! Besedilo, ki se navezuje na Janezov evangelij in prigodo o nejevernem Tomažu, govori o momentu, ko Jezus pozove Tomaža naj s prstom dregne v njegovo rano in se prepriča, da je resnična, a se Tomaž v zadnjem trenutku odloči, da preizkušnje ne naredi in zaupa svoji veri v Jezusa.

Igralec po scenariju igre poskuša nagovoriti gledalce naj si sežejo v roke, naj se pogledajo v oči in si izrečejo preproste besede: Ljubim te! Lahko izrečejo tudi kaj drugega, kaj prijaznega, kar bi v človeku sprostilo strah pred neznanim, pred drugim. Zanimivo je bilo opazovati naše reakcije: od skrajnje zategnjenosti in zretja v prazno, do smehljanja, kot bi šlo za šalo ter do konkretnega stika med neznanimi sosedi. Publika se je spopadala z izzivom različno, a nihče ni mogel ostati neprizadet – ko je začetni pritisk nekoliko popustil, smo lahko začutili, da nas pozitivne misli (četudi neizrečene!) vseeno zbližujejo in sproščajo.

Ljubiti brez pogojevanja, brez iskanja razloga za in proti, brez strahu pred ranljivostjo je tako kot ljubimo sonce, zrak, vodo, naravo. Zakaj si mislimo, da ljubezen obvezuje?

Mati ima rada svojega sina (ali hčerko), a od njega (nje) pričakuje, da bo počel/a tisto, kar smatra, da je zanj/o najbolje. Ko se to ne zgodi, nastane zamera, celo zanikanje ljubezni. Prav tako se dogaja, da moški ima rad žensko (in obratno) in to ljubezen ima za adut, da jo pokori in izbira njeno družbo, službo, celo oblačila, ki jih nosi. To vsekakor ni ljubezen, je le ideja o tem, da je tisti, ki ga »ljubimo« naša lastnina. Četudi brezpogojna ljubezen ni nekaj, kar bi doživeli vsi in velikokrat, je treba verjeti v to, da je mogoča. Da je moč imeti rad, kar tako, ker v nas tiči to čustvo in čaka, da ga nekomu podarimo. Navsezadnje velikokrat ljudje sovražijo kar tako, mnogokrat brez razloga, iz lastne nevednosti in slabosti, ker se zdi, da je lažje sovražiti kot ljubiti. Samo, če bi ob mimohodu na cesti pogledali človeka (namesto v telefon) in pomislili, da tudi on morda koga ljubi, bi se nam zdelo mogoče, da ljubi celo nas, četudi tega ne vemo – ali bi ne bil svet veliko lepši, življenje bolj prijazno, korak bolj sproščen? Bi tudi takrat bili pripravljeni koga prizadeti, ga sovražiti, ali celo ubiti?

Veliko se govori o neverjetnih sposobnostih umetne inteligence s katero se spogledujemo in ji zaupamo čeprav nimamo pojma, kako deluje v ozadju in kaj hoče od nas tisti, ki jo ustvarja. UI piše teste, sklada glasbo, riše in pesni, a kdor te zadeve pozna ve, da so to le približki človeške ustvarjalnosti in inteligence. Kar nas bo res naredilo manj inteligentne je lenoba in podcenjevanje znanja, še bolj pa čustev. UI naj bo še tako dodelana ne bo znala ljubiti, saj to ne bo pomembno za njen algoritem in kovanje dobička magnatom. Ljubljen človek ne potrebuje nadomestkov in lažnih trgovskih obljub, zato, da lahko živi. Kot tak pa je nezanimiv zato ga je treba prepričati, da so v njem le nezadovoljstvo, jeza, tekmovalnost in hlad. Pravijo, da ni nihče samo dober in samo slab, je le naša odločitev katero plat bomo pustili rasti.

Morda je dovolj, če dan začnemo s prijaznim »Dober dan, sosed, soseda!« z vero v Dobro brez da bi s prstom drezali v čigar koli rano – ni ga človeka, ki je nima.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.