Levica na smrtni postelji? #Ajdapiše

Pretekli vikend so v Franciji potekale predsedniške volitve in ponovila se je zgodba izpred petih let – v drug krog se podajata trenutni predsednik Emmanuel Macron in Marine Le Pen. Kaj je presenetljivo? Da je Le Penova, desničarka, v teh petih letih še okrepila svojo pozicijo (že tako je uspela iz »očetove« stranke v zadnjem desetletju narediti uspeh) in nekatere ankete napovedujejo izid 49% – 51% v korist Macrona. Kako je možno, da je revolucionarna Francija, mati socialnih pravic in država, kjer se je rojeval liberalizem, danes tako močno naklonjena desnici? Kaj je levica tako narobe naredila, da se vse več ljudi odloča za to, kar tudi slovenski mediji poimenujejo »skrajna desnica«. (Kje je meja med levico in skrajno levico ter desnico in skrajno desnico je vse prevečkrat subjektivna odločitev pisca in ne opis realnosti.) 

In kakšno je stanje v Sloveniji? Ali tudi pri nas levica izgublja »svoj čar« ter zakaj?

Predvsem pa najprej vprašanje: kaj je sploh še leva in kaj desna stran v Sloveniji? In kaj je dejanska razlika med njimi? SDS je v zadnji krizi močno zategovala pas, sedaj pa deli »bonbone«. Sploh še kdo zna našteti vse ugodnosti, ki so bila dane v zadnjem času od digitalnih bonov, turističnih, pa dodatki za velike družine, upokojence in tako naprej. To ni bila politika SDS, predvsem pa to ni klasična politika desnega pola (niti »socialne« ugodnosti, ki jih je SDS zagovarjala že prej – recimo brezplačen vrtec za drugega otroka). Kaj je torej desnega v SDS? Poudarjanje domovine, odnos do rimskokatoliške cerkve? Kako desni sploh lahko so politiki, ki so svojo kariero začeli v izrazito levem sistemu, torej nekdanji socialistični Jugoslaviji? In kaj je levega na levici, recimo pri Šarcu, Bratuškovi, Golobu, Fajonovi? Zavzemajo se za močno socialno državo, recimo. Pa tudi te stranke spreminjajo svoj odnos do določenih vprašanj – leva stran se je v zadnjih letih, desetletjih, zavzemala za odprt trg, vsaj evropski, za prost prehod ljudi in blaga, odprte meje. Fajonova je pa na zadnjih soočenjih predlagala omejitev uvoza hrane iz tujine in podpiranje slovenskih kmetov, kar so klasični elementi protekcionistične politike, ki velja za bolj konservativne stranke.

In kaj sploh je desna – leva? Situacija v Sloveniji je bila vedno rahlo nenavadna, izvira pa že iz časa nastanka prvih političnih strank na Slovenskem v času Avstro-Ogrske konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. Če je bila v tujini desnica bolj aristokratska in tudi verska, pa so se pri nas zaradi močnega vpliva Cerkve na desnem polu znašli predvsem slovenski kmetje, slovenske aristokracije sploh niti ni bilo. Na drugi pol, torej levi, pa se je postavilo meščanstvo, ki je šele nastajalo. Ker smo bili v tistem obdobju pretežno usmerjeni v kmetijstvo, delavstva, ki je sicer močan temelj levice in socialne države, na območje današnje Slovenije še ni bilo. »Boj za navadnega človeka« je bil tako na Slovenskem bolj pozicioniran na desnem polu kot pa na levem. Zato je tudi pri nas bil levi pol tisti, ki se je oziral proti jugu in videl prihodnost v združevanju s slovanskimi narodi. Desni pol pa je na jugu videl nevarnost v protestantski veroizpovedi, zato je rešitev ostajala znotraj Avstro-Ogrske, kjer je imela Cerkev vpliv. K dodatnemu zapletu je botrovalo obdobje kraljevine Jugoslavije in nato sporov med domobranci ter partizani tekom druge svetovne vojne. Vprašanje, kaj je desno, kaj je levo ima dolgo zgodovino (v Sloveniji). Kaj je desnega v ekonomski politiki SDS pa dejansko nič več – z izjemo reševanja aktualnih težav javnega sistema s pomočjo zasebnega sektorja. Za samo razprodajo slovenskega premoženja in vse primere tajkunov v obdobju 90ih let, pa so dejansko krive tako »leve« kot »desne« stranke tistega obdobja.

Pa da se vrnemo v Francijo – včasih je bila desnica tista, ki je zastopa interese bogatejših, levica pa je želela obdavčiti najbogatejše. Danes Macronu očitajo elitizem, Le Penova pa vneto v svoje vrste pridobiva »navadne Francoze«, sploh tiste s kmečkega podeželja. Zakaj in kako?

Nakazuje se torej, da levica in desnica morda ne ohranjata tradicionalne pozicije na ekonomskih politikih. In kje so največja razhajanja med desnico ter levico v Sloveniji na ideološkem področju in ne v samih konkretnih rešitvah za določene politike? Na področju kulture in družbe. Vprašanje spolov, odprtost za različne veroizpovedi, razumevanje kulture in umetnosti ter podobno. Navsezadnje tudi v odnosu do okoljskih vprašanj in vegetarijanstva. Mar je torej možno, da levica izgublja, ker v ospredju ni več boj za socialne pravice, temveč bolj za »enake možnosti«? Mar ljudje prehajajo na desnico, čeprav so borci za socialne pravice, vendar pa menijo, da sta spola dva, domovina ena, tradicija (in z njo vera) pomembna, predvsem pa bi radi jedli meso večkrat tedensko?

In kaj je paradoks slovenskih soočenj? Da imajo trenutno večinoma vse slovenske stranke podoben odnos na področju ekonomske politike (edina res velika razlika je vloga zasebnega zdravstva), razhajanja pa so na kulturno – družbenem področju. In zakaj o tem ne debatirajo? O odnosu do vere, pa odnosu do kulture in spolov?

Navsezadnje pa vprašanje, kje se sploh zares razhajajo stranke na levi strani – LMŠ, SAB, Gibanje Svoboda, SD, Galetova stranka in še kdo? Mar ne gre zgolj za rahle odtenke razlik? In zatorej vprašanje: če se te stranke že vnaprej odločijo, da z Janšo ne bodo sodelovale, zakaj zgolj KUL varianta? Zakaj ni ene močne leve stranke, ki bi združevala, da ne bi ljudje potrebovali taktizirati, koga bodo volili na levi strani, da bo koalicija mogoča (ne pozabite, da je volilni prag 4%, to pa je avtomatsko 4 stolčki, sicer se to deli na preostale v parlamentu)? In to je morda glavni razlog, da smo v Sloveniji razočarana nad levo – stranke na prvo mesto ne postavljajo niti boja proti desnim strankam, niti Slovenije, temveč je na prvem mestu interes njihove stranke. Sicer bi lahko nastala ena močna leva lista, če ne že stranka, ki bi združevala Bratuškovo, Fajonovo, Šarca, Goloba, Galeta, Mesca in še koga. Stranka, ki bi dejansko zmagala – ne šele potem, ko bi sešteli vse skupaj.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.