Leto gob in gobarskih presežkov
Po izredno sušnem poletju nas je presenetila deževna jesen; menda smo bili deležni ekstremnih padavin, ki so napolnile vodotoke, podtalnico in povzročili marsikje hude poplave. Na srečo ima to deževje tudi svojo svetlo plat – gobe. Ljubitelji teh gozdnih »sadežev« si letos manejo roke, košare so polne jurčkov, marel, sirovk in vseh možnih gob. Moje prvo gobarjenje v okolici Janč ni obrodilo sadov, bila sva v nepravem času, ko se mokrota še ni prav polegla in gobe niso še prišle na plan. Potem sva šla pogledat naš zbiralnik vode – Gradiško jezero, ki je dobro opravilo svojo vlogo in nas obvarovala pred razlitjem lokalnih vodotokov. Je pa voda zalila dostopno pot in celo okolico jezera, zato sva se podala v gozd.
Seveda so oči iskale gobje mladiče, a jih kar ni hotelo biti, o lisičkah itak že dolgo sanjam, a so očitno postale iztrebljena vrsta. Prelepi jesenski odsevi na jezeru in race v nizkem letu so poplačale prazne košare. Ker ni bilo gneče, se je dalo prav prijetno sprostiti in uživati v tišini narave. Če ne veste, je speljana nova cesta iz vasi Gradišče, ki pelje mimo bifeja Lušt ̓n pod hrastom in pripelje do parkirišča, saj je bila stara pot tokrat neprevozna zaradi zalitja z vodo.
Ko sva se že hotela odpeljati domov pa mimo prikoraka domačinka s polno košaro jurčkov-velikanov. Ja, kje ste jih nabrala? V gozdu, tja nad jezerom, je pokazala pot, kjer sva midva tisti dan hodila. Prav, sva si mislila, pa poglejva še na drugo stran, sva se odločila in res našla nekaj marel in par jurčkov, ravno dovolj za eno spodobno kosilo.
Gobe imam rada, a vseeno se mi zdi, da je omejitev nabranih gob do dveh kilogramov zgornja meja nabiralništva. Narava je čudež, glede na to, kaj ljudje z njo počnemo, se še ohrani in preživi, a ne kaže, da bi jo gnali do mej še zmožnega. Pred časom sem napisala zgodbo za otroke, beri – odrasle, z naslovom: Nikoli ne poberi vsega. Govori o nenasitnem nabiralcu gob in gozdnem škratu, ki ga za njegov pohlep in nespoštovanje narave kaznuje. V vsakem od nas še tli iskrica nabiralništva brez katere v davni preteklosti ne bi preživeli, a danes, ko trgovine rastejo kot »gobe po dežju«, se lahko malo brzdamo.
Ne zaradi ekoloških in naravoslovnih vidikov temveč čisto iz gole ljubezni do vsega živega – nihče ni bolj radodaren od narave, je kot mati, ki nam ne odreče nobene prošnje. Bojim se, kaj bi bilo, če bi to mater izčrpali in jo dokončno pokopali. Upam, da zmoremo nekaj samoomejitve in da pobiramo le dovolj velike gobe, mladim pa pustimo, da dozorijo. Naberimo toliko, kot lahko pojemo v dveh dneh in višek pospravimo v nekaj vrečk za v skrinjo, vse, kar bo preveč, bo itak romalo v smeti.
Veliko sreče in veselja ob nabiralništvu in, ne pozabite, v gozdu živijo mali možiclji, ki nas opazujejo pri našem početju! Pustite kakšno gobo in kostanj tudi njim …
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.