Laže, krade, bolhe je

Laž ima kratke noge, kdor laže, ta krade in še kakšna ponarodela definicija laži bi se našla, kako pri nas, tako tudi drugod. Fran.si, najsodobnejši slovenski slovar, opiše laž kot zavestno neresnično izjavo z namenom zavajati v zmoto. Največkrat se lažnivec zlaže z namenom, da bi si pridobil kakšno korist, ali da bi se izognil kazni. Razlikujemo majhne in velike laži, slednja se lahko rodi iz veliko majhnih laži. Najbolj zagnani lažnivci so tako prepričani v svojo laž, da jo nazadnje imajo za resnico.

Zakaj govorim o laži? Zato, ker vsi zadnji intervjuji z mimoidočimi Slovenkami in Slovenci kažejo, da ljudje nimajo več zaupanja ne v politiko, ne v stroko, še najmanj pa v medije. Laganje je postalo tako običajno, da se lažnivci zaradi laži ne sramujejo, tudi ko jih postavijo na laž. Še več, kdor bolj laže, je večji kaveljc. Ampak to navidezno prednost ima lažnivec le toliko časa, dokler mu kdo zaupa in verjame. Ko pa še največji naivnež in dobrosrčnež dojame, da je šel prevečkrat na tenak led, se zadeva obrne: ljudje, siti laži, ne verjamejo več niti resnici.

V globalnem svetu in tudi drugod, smo priča najrazličnejšimi lažmi s katerimi politiki (spomnimo se samo enega vodilnih, Trumpa), pa ne samo oni, brez sramu utrjujejo svoj položaj moči in oblasti na račun volivcev, naravnega okolja, manjših (in manj razvitih) držav in na račun splošno priznanih moralnih vrednot. Najhuje je, da si tovrstni ljudje, če jih nihče ne ustavi, prilastijo zakonodajo in svoje umazane posle prikažejo kot zakonite, torej, brezmadežne. V takšnem sistemu pa zakoni ne ščitijo slehernika, temveč vladarja. Pred zakonom smo si vsi enaki, a nekateri bolj kot drugi. O tem govori več literarnih del: Hlapec Jernej in njegova pravica Ivana Cankarja, Jazbec pred sodiščem Petra Kočića, Proces Franca Kafke in še vrsta drugih.

To leto, ko proslavljamo trideset let lastne države, je prav, da se spomnimo tistih, ki so takrat izgubili svojo državo in z njo tudi vse pravice, ki so jim pripadale. Ti ljudje se niso odrekli svoji državi temveč se je ona odrekla njih – izbrisanih. Zato podprite akcijo Amnesty International, ki zbira podpise za uradno opravičilo Republike Slovenije za storjeno dejanje izbrisa. Spomnimo se, da so 26. februarja 1992 slovenske oblasti iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije neustavno izbrisala 25.671 ljudi. Polovici teh ljudi ni bilo povrnjenih statusa stalnega prebivalca, priznane so jim bile zgolj mizerne odškodnine, neprimerljivo nižje, kot jih je izbrisanim določilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Peticijo najdete na tej povezavi.

Ne gre za odškodninsko povračilo temveč za moralno dejanje, ker je izbris narejen v imenu nove države in nas, njenih državljanov. Ko gre za pravico, vsak glas šteje!

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.