La Dolce vita #Ajdapiše

Koncept sladkega življenja nam je zagotovo znan, če ne iz Italije pa vsaj iz filmov. No, pa tudi slaščičarna v Domžalah je s tem imenom, ki ima prav odlične torte in sladoled!

V današnjem globalnem svetu so nam dobro znani koncepti življenja, ki so bili prej bolj nacionalno omejeni – torej omenjeni dolce vita, francoski joie de vivre (življenjski, pravi užitki) pa švedski hygge (domačnost, udobnost) in lagom (ravno prav), japonski ikigai (smisel življenja), pa še cela kopica jih je. Na temo teh konceptov obstaja mnogo knjig, dokumentarcev in drugih gradiv pa tudi prav posebnih (in nič kaj poceni) predavanj. Prav tako je na temo teh konceptov zelo veliko vsebine na družbenih omrežjih, sama jo zasledim veliko na Instagramu. Obstajajo celo posamični profili, ki objavljajo zgolj na to temo. To po eni strani ni nič novega, saj so se že v antiki veliko ukvarjali s konceptom razumevanja življenja in predvsem sreče. Tako je med drugim danes vse bolj popularen stoicizem, ki se tudi ukvarja s smislom življenja in predvsem z razumevanjem naše pozicije v odnosu do zunanjih dejavnikov. Torej nič novega? Ali pač?

Prva razlika je v masi ljudi, ki se posveča tem vprašanjem. Včasih so bili privilegirani tisti, ki so imeli čas, da so lahko filozofirali. Danes se vprašanju iskanja smisla in zadovoljstva posveča več ljudi. No, saj je navsezadnje tudi golo dejstvo, da nas je več.

Predvsem pa je razlika v tem, da so danes ti koncepti v glavnem skomercializirani in žal namenjeni zadovoljevanju nekih instantnih potreb, po katerih tako močno hrepenimo. Ker pa se tem konceptom ne posvečamo dovolj dobro, pa ne morejo zares zaživeti v nas in torej ne prinesejo tistega, kar je njihovo dejansko bistvo – zadovoljno življenje. Ne pravim srečno, temveč zadovoljno!

Kajti ne vem, če se dobro zavedamo, da vsi ti omenjeni koncepti, predvsem izrazito pa dolce vita, prihajajo predvsem kot kapitalistični produkt. Dolce vita nam sicer prikazujejo kot nek občutek, vendar pa ta vedno zahteva določene materialne dobrine: kozarec penine, ležalnik ob morju, navsezadnje celo knjiga. Vendar ti koncepti ne bi smeli biti vezani na materialne dobrine, saj slednje prinašajo srečo (enkratno dejanje, hitro minljivo), ne pa zadovoljstvo (daljše obdobje). Kljub vsemu pa želim poudariti, da ne želim a priori napadati materializma in da nisem asketski privrženec – toda zavedati bi se morali, da so materialne dobrine v najboljšem primeru sredstvo, nikoli pa namen.

Zakaj v tej vročini razmišljam o tako zapletenih temah?

Gledala sem dokumentarec La Dolce Vita, ki pripoveduje o dediču Fiat emperija Gianniju Agnelliju. Dolce vita, ki vsekakor vsebuje veliko, zelo veliko materializma, ki je nam navadnim smrtnikom popolnoma neznan in odtujen. Pa vendar, naj povem citat, ki mi je močno ostal v spominu: »Problem je, da danes ni več takšnih ljudi, kot je bil on. Vsi so preokupirani z ustvarjanjem denarja. In kaj torej prinesejo za mizo?« In to je bistvo današnje kolumne. Kajti dolce vita je navsezadnje ravno tisto, kar dandanes manjka za mizo in ravno zato skušamo to nadomestiti z materialnimi dodatki, ki pa nikoli ne bodo zapolnili tega. Danes se pehamo za naslednjim doživetjem … Hrepenimo, da bo nekaj več. Vse mora biti ekstravagantno, vendar ta ekstravaganca prihaja od zunaj. Iščemo doživetja. Ne razumemo pa, da nobene doživetje ne bo trajalo, ker potrebujemo čustva.

Danes te vsakdo vpraša, kaj delaš. Zanima jih, kakšno šolo imaš in tiho v glavi računajo, koliko zaslužiš. Ker vrednost človeka merimo glede na njegov denar. Ne uspeh – temveč denar. Gianni Agnelli se morda zdi kot napačen primer za to debato, pa vendar ni. Kajti bil je popularen še v času, ko denar ni bil vse. Danes ti denar omogoči vse in sediš lahko za katero koli mizo. To sta prinesla meščanstvo in komunizem. Pot v aristokracijo ni naša prihodnost, vendar bi se morali zavedati, da čas denarja ni naša celotna zgodovina, temveč je dejansko zelo majhna človeška preteklost.

Dolce vita ni kozarec penine ob morju zgolj zato, ker lahko. Še najmanj je dolce vita kozarec penine ob morju zato, ker smo si zaslužili – ker smo delali. Dolce vita je svoboda bivanja in ne le občutek nje. Dolce vita je uživanje v tem, kar imamo točno v tem trenutku, brez razmišljanja o prihodnosti. Predvsem pa je dolce vita uživanje tega trenutka, ker smo živi, tukaj in sedaj, skupaj s tistimi, ki so v naši dobri družbi.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.