Koliko šteje »dobro ime« v dobi kapitala? #Ajdapiše

Ta teden sem si v trgovini s hrano kupila izdelek, meso, ki ga označujejo pod »premium« blagovno znamko in ki ga pripravlja eden izmed najbolj znanih slovenskih kuharjev, med drugim tudi prejemnik nagrade chef leta, restavracija, v kateri pa kuha, pa je prejela eno Michelinovo zvezdico. Vrhunska kakovost torej. V sami restavraciji nisem jedla, zato je ne morem ocenjevati. Naj pa povem, da sem se veselila te večerje, za katero niti nisem odštela tako malo denarja. Namenoma ne želim izpostaviti ne trgovine, ne imena, kajti namen kolumne ni kritika tega izdelka ali trgovine, temveč je namen razmislek o vrednotah. Večerja je bila namreč zanič. Ali je bila moja priprava napačna? Meso daš v pečico za pol ure, tako da dvomim. Marinada je bila tako slaba, da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje jedla tako slabo. Slab okus je ostal v ustih celo po umivanju zob. Tudi oseba, s katero sem si delila večerjo, je bila enakega mnenja, še bolj kritična dejansko. Zelo zelo slabo.

Vprašanji, ki sem si ju zastavila, sta:

• Ali je dejansko to komu všeč?
• Ali chef ocenjuje to kot dobro pripravljen izdelek – ali pa je pomemben le denar, ki ga prejme? Promocija?

De gustibus non est disputandum. Latinski pregovor pravi: o okusih se ne razpravlja. Ocenjevanje okusov je subjektivno in zato ocena ne more biti popolnoma pravilna ali napačna. Moja ocena je, da je slabo. Nisem poznavalka kulinarike, nisem kritičarka, tako da vsakemu svoje mnenje. Velikokrat se znajdem tudi pred deli sodobne umetnosti, ki me nikakor ne nagovorijo, zdijo se mi absurdni in sami sebi pomen, ne pa delo umetnosti. Takrat se sprašujem podobno: ali jaz ne razumem (kulinarike/umetnosti)? Pa se hkrati zavem, da je to ostanek našega šolskega sistema, ki se postavlja na piedestal vedenja – ko nam pri pouku slovenskega jezika učitelj pove zgolj eno (sprejeto) razlago vsebine določenega literarnega dela, mi pa nismo upravičeni, da bi sami povedali, kako nekaj razumemo in kaj čutimo ob branju. To je nepomembno, ker mi smo še na tisti točki v razvoju, da ne vemo. Se bomo že naučili. Naučili s strani učiteljev seveda, ki so del sistema, ki nas uči predvsem poslušnosti, manj pa razmišljanja z lastno glavo. Nekoč sem prebrala komentar pisatelja (pozabila katerega), da se je vedno zabaval ob branju kritik njegovih lastnih del, saj je večkrat spoznal, da so mu drugi vsiljevali, kaj je on mislil, ko je pisal. Kritiki in posledično učitelji tako večkrat vedo več od pisatelja samega, kaj je mislil. Ko pa bi literarna dela morala spodbujati nadaljnja razmišljanja izven okvirjev. Tako tudi kulinarika in vsa umetnost.

Od predpostavki, da pa dejansko izdelek ni dober in da se chef tega zaveda (naj poudarim, da ni edini, ki se gre takšnega koncepta dela in da sem od prijateljev slišala kritike tudi drugih podobnih izdelkov chefov iz te in drugih slovenskih trgovin), pa se postavi vprašanje: ali mu je vseeno? Je danes res le denar sveta vladar? Navsezadnje ti denar omogoči tudi dobro PR in marketing ekipo, ki potem spromovirajo tebe in tvoje izdelke, češ kako dobri so. Podobno so se nekateri spraševali tudi v času podeljevanje prvih Michelinovih zvezdic v Sloveniji, zakaj vmes ni JB in kako močno vlogo igra denar v tej zgodbi. Pa ne le denar, temveč tudi politične zveze. Pa ti nekateri niso taki kulinarični laiki kot jaz, temveč prepoznavni kulinarični kritiki doma in v tujini.

Ali dobro ime torej še kaj šteje? Neka vest, da delaš dobro, pa ne zaradi strahu, da te odkrijejo, temveč zgolj zato, ker se to spodobi. Dobesedno zato, ker je tvoje delo tisto, ki te predstavlja. Je tvoje ime. Veliko je dandanes govora o »osebnih znamkah« (personal brand), ko se prodajajo imena – torej parfum določene znane osebe, pa kavč znanega oblikovalca in navsezadnje meso znanega kuharja. Vrednost teh kosov je višja, ker za njimi stoji Nekdo. Ta nekdo pa je oseba, kateri zaupamo, da dejansko je Nekdo – torej ve in zna. Zakaj zaupamo? In se zopet vrnemo na dobro PR in marketing ekipo, ki zna spromovirati kakovost neke osebne znamke. Je torej »dobro ime« v informativni dobi sploh še realna stvar ali le produkt oglaševanja (torej denarja)?

Dobro ime na dolgi rok je realna stvar. Zakaj? Ker na koncu dneva je Slovenija majhna država, kjer vsi poznamo vse. Dejansko. Kjer Facebook sicer obstaja, toda največ novic pa še vedno kroži po gostilnah in pri frizerjih. Marketing nove ere definitivno obstaja in je močan. Toda ne bi smeli zanemariti moči »od ust do usta« trženja, predvsem pa védenja: dobro ime se dolgo gradi, hitro pa umaže. In ne bi nam smelo biti vseeno za naše ime. Kajti denar se vedno lahko znova ustvari. Ime pač ne. Če nam je seveda pomembno – na koncu dneva pa lahko skomignemo z rokami in sprejmemo denar. Saj navsezadnje živimo v svetu kapitala, kjer drugih vrednot ni, ker je pomembna le ena – imeti več in več. Za vsako ceno. Tudi ceno dobrega imena.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.