Koliko je vredno otroško delo? #Ajdapiše

Prejšnji teden sem se odločila, da petkovo kolumno prepustim Ani Cajhen, ki je svoj zapis Modna slama napisala tudi kot povabilo na odprtje slamnikarske sezone in je torej bilo nujno, da se objavi najkasneje v petek (sezona nošnje slamnikov se je namreč odprla prejšnjo soboto). Lahko bi svoj zapis seveda objavila prej, vendar obe priznava, da nama je zmanjkalo časa – Ana je namreč zavzeto šivala slamnike in pripravljala modno revijo, jaz pa sem se ukvarjala z drugimi zapisi in tako nama je šlo obema na roko, da se zmeniva za takšen dogovor. Z veseljem sem tako petkov prostor na portalu Domžalec prepustila njenemu zapisu, ker tudi sicer močno spodbujam njeno delo, ki je pomembno za ohranjanje domžalske kulturne dediščine, pa tudi (in predvsem) zato, ker združuje preteklost in sedanjost, tradicijo in modo, hkrati pa v svoje izdelke vpeljuje še principe trajnosti in ozaveščanja o pomembnosti nošnje pokrival v teh sončnih dneh. Že večkrat sem pisala o njej, z njo pred leti tudi naredila nekaj intervjujev (tudi za revijo Domžalec!) in zdi se mi, da sva že vsem povedali, zakaj so ti slamniki tako zelo pomembni za Domžale, za zeleni prehod, za pravično podjetništvo in za nas same. Pa še vedno se mi zgodi, da vidim ljudi, ki nosijo poceni plastična pokrivala in ki stojijo več ur na vročem soncu brez pokrivala. Poslušam ljudi, ki govorijo o poceni kitajskih kvazi slamnikih (in vsem drugem). Kako je to mogoče, se vprašam? Mar še niso vsi slišali sporočila ali pa … jim je res vseeno?

Kaj se zgodi, če kupujemo poceni izdelke iz tujine? Je res vseeno?

Večji del oblačil proizvedejo v vzhodnih azijskih državah in še vedno je veliko otroškega ter slabo plačanega, če ne že suženjskega dela. Veliko dela je opravljenega v slabih in nevarnih delovnih pogojih. Zakaj je pa to naš problem? Ker te nizke cene iz tujine nižajo cene naših izdelkov in jih popolnoma razvrednotijo. Zato v Sloveniji praktično ni možnosti, da bi zaživela proizvodnja oblačil, saj so stroški tako visoki, da nisi konkurenčen. Proizvode si lahko naročamo iz celega sveta, vseh storitev pa ne – zato so cene frizerjev, manikur, masaž, obrtnikov in še marsikoga lahko prilagojene našemu trgu povpraševanja in ponudbe ter so tako veliko bolj pravične. Vendar pa se že določene storitve selijo na druge konce sveta in tako imamo recimo klicne centre po azijskih državah. Za veliko nižjo ceno, seveda. Nepošteno nižjo.

Kajti danes delo ni vrednota. Uspešen si, ko si bogat. Biti bogat je cilj in cilj opravičuje sredstvo, zato je nepomembno, ali si kradel, goljufal in še kaj. In tudi širina znanja ni več spoštovana. Šteje le še iznajdljivost.

In zopet pridemo do vprašanja odgovornosti posameznika, tema, o kateri tako zelo rada pišem, kajti vedno znova je potrebno poiskati ravnovesje med le-to in odgovornostjo države. Potrošniki smo kralji in z nakupi cenenih, nepravično izdelanih produktov uničujemo (pravičnejši) trg dela in dejansko sami sebi škodimo na področju konkurenčnosti. Vendar pa: koliko zares lahko naredimo sami? Nekaj zagotovo že – za začetek zmanjšamo potrošnjo, ki je iz dneva v dan večja, čeprav ni potrebe po tem. Domove smo tako močno napolnili z nepotrebnimi produkti, da iščemo nasvete Marie Kondo in podobnih stanovanjskih svetovalk, kako se znebiti krame. Vendar pa se hkrati zavedajmo, da imajo države izjemno veliko moč na omenjevanju uvoza in višini carin. Zato se le vprašajmo, komu je status quo v interesu? Zakaj plačamo poštnino, ko si izdelke pošiljamo po Sloveniji in Evropi, iz Kitajske pa jih dobimo zastonj?

Kako bomo spremenili prihodnost? Jo sploh lahko? In ali bo naš glas v nedeljo zares lahko kaj spremenil? Naj namesto z vprašanji zaključim z mislijo – pravijo, da bi lahko z zajemalko premaknil ocean, če bi le imel čas.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.