Ko bom velik, bom gasilec! Ko bom velika, bom filozofinja!
Kdo od njiju postavlja svoje življenje na kocko v dobrobit ljudi? Prvi gasi ogenj, druga gasi neznanje.
Aleksandrija v letih okoli 400 predstavlja mešanico poganstva, judovstva in krščanstva, ki se šele utrjuje na položaju vodeče vere in oblasti. V tem času je bila Aleksandrija intelektualni center zahodnega sveta, njena knjižnica pa je varovala številna dela in modrosti antičnega sveta. Hipatija je živela v Aleksandriji v obdobju od približno leta 370. do 415 in v rani dobi dobila znanje s strani očeta Teona, ki jo je uvedel v matematiko in astronomijo, medtem ko se je ona učila filozofijo. Bila je privrženka Platonove filozofije in približno leta 400 postala voditeljica filozofske šole v Aleksandriji.
Hipatija po besedah krščanskega cerkvenega zgodovinarja Sokrata Sholastika, ki je v delu Cerkvena zgodovina podal njen opis: “Svojega očeta je presegla na vseh znanstvenih področjih, predvsem na področju opazovanja zvezd. S svojo nadarjenostjo, naporom in inteligenco je dosegla takšno širino, da je daleč presegla vse filozofe svojega časa.”
V čem je njena posebnost razen tega, da je bila pametna ženska? Zaslužna je za številne izume, med katerimi so naprave in pripomočki, ki so v rabi še danes. Najbolj znan je astrolab, instrument za določanje geografske širine in določanja položaja in gibanja zvezd, genialni računalnik tistega časa; areometer, merilnik gostote plinov, naprava za destilacijo vode in veliko pred Keplerom je dokazala, da planeti krožijo po elipsi; on je to teorijo objavil leta 1609 (1200 let po njeni smrti).
O njenem delu obstajajo zapisi in trdni dokazi kot tudi zapisi o strašni smrti, ki jo je doletela, ker ni hotela sprejeti krščanstva. Še pred tem so ji umorili očeta, med njene učence pa zasejali razdor – uničenju ni ušla niti velika aleksandrijska knjižnica, ki so jo krščanski fanatiki uničili in požgali. Hipatija je predstavljala veliko oviro patriarhu Cirilu, ne samo zaradi prijateljstva z Orestom, rimskim guvernerjem mesta, ki je bil njen učenec, ampak ker je imela politično moč, bila je ena največjih izobraženk, filozofinj in znanstvenic tistega časa, predstavnica poganstva in ženska. Zato je proti njej sprožil govorice, da je čarovnica in da instrumente, predvsem astrolab, uporablja kot pripomoček črne magije in zato mora umreti.
Začnejo se intenzivni pregoni akademikov Muzeja, ki so na izbiro imeli sprejem nove vere ali smrt. Marca leta 415 jo je skupina krščanskih fanatikov s patriarhom Cirilom Aleksandrijskim na čelu ujela v središču mesta, jo slekla do golega, ter jo odpeljali v nekoč tempelj zdaj cerkev, imenovano Cezarion, kjer so ji z ostanki lončevine odrli kožo s telesa, meso s kosti. Po brutalni smrti so jo razčetverili in dele telesa odnesi iz mesta in jo na grmadi kot čarovnico zažgali. Patriarha Cirila so razglasili za svetnika. Kmalu zatem so Muzej, Aleksandrijsko knjižnico ter ostale poganske ustanove in svetišča uničili in zažgali. Učenci Hipatije so pobegnili v Atene, kjer se je njeno učenje nadaljevalo.
Zakaj pišem o Hipatiji? Po ogledu filma Agora (režiserja Alejandra Amenabara) gledalcem ostane grenak priokus, saj se spet širijo sovražne ideje in dvomi v ženske sposobnosti, v njihovo presojo in inteligenco. Vse glasnejši postajajo zagovorniki ideje o tihi ženski, po besedah prvega Pavlovega pismu Timoteju: Žena naj se na tihem uči v vsej podložnosti, ženi pa učiti ne dovoljujem, ne gospodovati (?) možu … Enaka sporočila prihajajo iz ust voditeljev večine verstev sveta, kar priča o prihajajočem pogromu razuma, napredka in sožitju spolov – morali bi vedeti, da Zemlja ni ravna plošča, da mož ni gospodar žene niti je ona njegov gospodar. Ljudje se rodimo svobodni, imamo enako dostojanstvo in enake pravice (do dela, šolstva, zdravja) – zakaj je to tako težko razumeti in s tem živeti v 21. stoletju?
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.