Kdor seje strah in nezaupanje, se sam pokonča

Pred kratkim sem prebrala roman Obtožena Slavenke Drakulić, priznane hrvaške pisateljice, ki se je lotila težke, a tudi nam iz naše neposredne okolice znane zgodbe o družinskem umoru. V primeru Obtožene hči umori svojo mater, med sodnim procesom v katerem se brani z molkom, izvemo vso tragiko družinskih odnosov med hčerko in mamo, a tudi med mamo in babico. Vsakodnevno poniževanje, preračunljivo trpinčenje med štirimi stenami poteka neopaženo za zunanji svet, saj se pred sosedi igrajo srečne in razumevajoče družine. Mati uči hčerko, kako naj brez joka in solz prenese bolečino, ponižanje in udarce, ko ji uspe, je pohvaljena. Deklica se zapre vase, v šoli je odlična, a nima prijateljic, saj nikomur ne more povedati, kaj čuti in kako se ima doma. A deklica odraste v dekle in začne skrbeti o izgubljeni materi, ki je sama žrtev družinske vzgoje. Več si lahko preberete sami. Pomembno je dejstvo, da tako uničeno človeško bitje ne verjame niti v dobre izkušnje, saj jih ni navajeno, jim ne zaupa in še bolj tone v svojo nesrečo. Koliko takšnih usod se odvija pred našimi očmi, a iz obzirnosti odmikamo pogled v stran in se potem ob nesrečni razrešitvi čustvenega ujetništva žrtve, ki postane morilec, zgražamo in čudimo: Kako je kaj takega mogoče?!

Zadnjič sem bila v trgovini po nakupih. Ko sem prišla do blagajne, me je sprejela blagajničarka štiridesetih let, drobna, urejena gospa, prijaznega pristopa. Na sencah je imela veliko zeleno modrico, ki je ni mogel pokriti niti debel sloj pudra. Zadnje čase sem videla več takšnih, slabo prikritih modric in to me je vedno zbodlo pri srcu. Kakšen človek lahko to stori in čemu? Zakaj se želja po srečni ljubezni tako klavrno konča?

Je temu kriv tudi kovid in predvsem način, kako se spopadamo s pandemijo, ki se vleče kot jara kača in postavlja pod vprašaj dosedanje poskuse zajezitve? Morda potrebujemo več čistega zraka, manj medijskega pritiska in ustrahovanja ter več zaupanja v naš lastni imunski sistem, ki smo ga odrinili v stran. Ta boj med cepljenimi in vsemi ostalimi ne prinaša nič dobrega, še eno delitev več in razdor med ljudmi. Vedno bolj bodo štele osebne izkušnje in izmenjava teh kot grozeča in nasprotujoča si, ne vedno zares strokovna mnenja. Enoumje je nekaj, kar smo mislili, da je preseženo, če ga cepimo z nezaupanjem, smo dobili odličen recept, kako nam ni treba živeti. Otresimo se odvisnosti od medijev, slabih novic in slepe vere v karkoli. Če se ne morete znebiti strahu, si preberite knjigo Anite Moorijani Kaj, če so to nebesa – morebiti boste potem z več zaupanja zrli v življenje. Se vam zdi, da preveč berem? Rajši kot vse drugo!

Ko so neko staro ženičko vprašali: kako bo jutri? Je prostodušno odgovorila: Nekako bo, saj je še vedno bilo!

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Tagi