Kdor ne sprejema starosti, je v življenju nekje zgrešil

»Kakšen bi moral biti star človek? Krotak, mil, občutljiv, kajti če se preveč razvnema »je sklerotičen«, če je vesel, »ne sprejema starosti«. Sodelovati mora v pogovoru, vendar gorje, če ponovi kakšno zgodbico. Zanimati se mora za stvari, vendar gorje, če načrtuje kakor dvajsetletnik. Bolj kot propadanje je torej starost življenjski slog, ki ga vsiljujejo drugi, ti pa starim ljudem priznavajo zelo omejen prostor izražanja; če prestopijo mejo, jih hitro razglasijo za zanemarjene, neurejene, zanikrne, nečimrne, smešne. Brez prizanašanja jim prisodijo, da so potratneži, skopuhi, impotentneži ali seksualni obsedenci, neznačajneži ali trmoglavci … Za starce velja zakon vse ali nič.« (Miti našega časa, U. Galimberti)

Zakaj imamo tak odnos do starejših? Najbrž zato, ker s svojo pojavo v nas izzivajo tesnobo – spominjajo nas, da smo tudi mi umrljivi. Psihologi ugotavljajo, da je starostna depresija lahko posledica odnosa, ki ga imamo do starejših in ne le rezultat degenerativnih sprememb, ki so jim podvrženi. Nevropsihiater Mario Barucci domneva, da na začetek staranja in njegovo kakovost vplivajo čustva in medčloveški odnosi bolj, kakor si mislimo. Zakaj imamo celo vojsko dementnih starostnikov? Demenca je nadaljevanje depresije, ker smo starostnike odrinili v zapeček, jim dali vedeti, da naj nas ne motijo in naj v miru čakajo na smrt. Demence (in depresije) ni v družbah, kjer ljudje živijo v razširjenih družinah v katerih ima vsak član, od najmlajšega do najstarejšega, svoje mesto in vlogo. Ne morem pozabiti izjave direktorja nekega doma za ostarele, ki je rekel, da veliko starostnikov nihče ne obiskuje, da so jih vsi pozabili in zapustili. Ker še vedno veljamo za socialna bitja, nam stik z bližnjimi pomeni veliko, največ. To je pokazala tudi izkušnja z zaprtjem domov za starostnike, zaradi Covida, saj jih je bolj prizadelo to, kot strah pred smrtjo zaradi nove bolezni.

Če v obdobju informacijske tehnologije spomin starostnikov ne šteje več, pa ostaja nekaj drugega, česar stroji nimajo. To so človekove etične in čustvene izkušnje, ki nam dajejo duševno ravnotežje, umerjenost, previdnost, dobroto, blagost – to, kar nam računalnik težko posreduje.

Čemu »služi« staranje? James Hillman v knjigi Moč značaja trdi, da cilj staranja ni smrt, temveč razkritje našega značaja, ki mora dolgo zoreti, preden se nam samim, nato še drugim, pokaže v vsej svoji enkratnosti. V veri, da je videz pomembnejši od bistva, tvegamo, da bomo umrli, ne da bi spoznali sami sebe in ne da bi se razodeli drugim. Star človek ima še eno prednost – lahko ljubi zaradi ljubezni same, ne da bi se dokazoval ali si koga lastil. Morebiti so naši starostniki prvi v nizu generacij, ki so dočakali tako življenjsko dobo, da bi lahko dojeli resnični pomen življenja in smrti.

Doživljajski svet starejših nam lahko približa branje romana Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4 je roman, ki ga je leta 2014 izdal nizozemski pisatelj Peter de Smet pod psevdonimom Hendrik Groen. Humorno in hudomušno branje, ravno pravšnje za jesen, ki počasi trka na vrata.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.