Kdor ne jamra, ni Slovenc!

Jamranje ali pritoževanje je najlažji način, da se oddaljimo od rešitve kateregakoli problema. Nezadovoljstvo je sestavni del življenja, včasih nas žene naprej, mnogokrat pa, če ne vidimo rešitve, nas zlahka zapelje v pasivnost.

Običajna scena nekje v mestu ali na podeželju: jutranja kavica podprta s kakšnim šilcem ostrega, za mizami nekaj zariplih obrazov s pogledi, ki šarijo v prazno, temu dodajmo naveličano natakarico v oprijetem krilu in prepolne pepelnike, ki nikogar ne motijo. Začetni molk zamenjajo prvi komentarji o cenah bencina in kuriva, sledijo jim razdelani vpogledi na aktualno domačo in tujo politiko popoprani z nikoli izvirnimi rešitvami v stilu: Vedel sem, da bo tako, saj ta in ta nima pojma itd. Temu sledi debata z namenom biti najbolj glasen in slišan, da se ve, kdo je med njimi najbolj pomemben, največkrat pa se vsa revolucionarna žolč razlije čez robove miz in se zlije v najbližji odtok. Tako je pri nas, a tudi drugod, kjer ljudje ne vedo, kako bi in če bi sploh spreminjali svet.

Ne vem, zakaj, a se mi zdi, pa ne samo meni, da imamo Slovenci še posebej razvit »center za jamranje in nezadovoljstvo« – skoraj nikoli ne slišiš kaj lepega, spodbudnega, navdihujočega, kar bi dvigovalo duha in bi poneslo posameznika, par ali skupino v zavzeto delovanje k skupnemu cilju in boljši prihodnosti. Morda je jamrarija bila uspešen način pasivnega upora proti oblastnikom, ki so pobirali davke in jemali ljudem del pridelkov – koliko je bila pri tem jamrarija uspešna ne vem, je pa zagotovo ostala kot nek obesek v značaju naroda, ki se ga drži še v času lastne države. Kdo ve, morda izkušnje kažejo, da nas najbolj opetnajsti tisti iz naših vrst, ko se povzpne za eno prečko nad ostalimi?

Tako so se za neko mizo hvalili, da je nekdo spretno izrabil socialni sistem in prejemal plačilo za nedelo, drugi so mu z zavistjo prikimavali in se jezili na druge, ki izčrpavajo ta isti sistem, a so iz drugih krogov družbe. Kako ljudje razumejo socialo in sistem vzajemne pomoči? Tako da si iznajdljiv in poznaš prave ljudi, ki ti bodo pomagali po liniji najmanjšega odpora čimbolj izkoristiti družbo. Ne vem, ali se motim, a zdi se, da tisti, ki so pomoči najbolj potrebni, ostajajo kratkih rokavov – nekaj zato ker se ne morejo ali ne znajo prebiti skozi zapleten in nejasen sistem dodeljevanja pomoči, ali jih je preprosto sram, da bi za pomoč prosili.

Zato ne znamo zaživeti v svoji državi, zato delamo kolikor se da proti sistemu in oblasti tudi če nam ta hoče dobro, a bi zato morali jamrajočim malopridnežem skrajšati prste. Če bi nam šlo dobro, kako bi potem še naprej negovali svoj nacionalni karakter nezadovoljnežev in razdiralcev? Ker bo suša uslišala naše prošnje za črno prihodnost, nam materiala za jamranje zagotovo ne bo zmanjkalo. Nazadnje bomo vsi prosili za dež.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Tagi