Ko sem nekaj dni nazaj (že skoraj dva tedna sta minila?!) prebirala o dogajanju v Iranu, sem razmišljala, kaj vse smo že doživeli letos in se spominjala pričetka leta z dogajanjem v Venezueli. Izjemno natančno mi je v spominu ostal občutek, ko sem po novoletnih praznikih, po nekaj dnevih, v roke vzela mobilni telefon in pričela brati novice ter objave prijateljev na družbenih omrežjih. Občutek, ko sem brala o Venezueli in zmeda – se je to res zgodilo? Preverjanje po spletu, če je vse skupaj lažna novica, kajti zdela se je kot velik korak nazaj v mednarodnem prostoru za pričetek novega leta. Novega leta v drugi četrtini 21. stoletja! Čeprav, po pravici povedano, vse bolj menim, da lahko opustimo to našo famo z visokimi cilji, ki smo jih imeli za 21. stoletje, kako zelo napredno bo – saj že nekaj let vidimo, da se ne uspemo držati niti slavnega »Nič več vojne v Evropi«. No, kot da smo se kdaj zares držali … Še ena zanimivost: najdlje trajajoči mir v Evropi je potekal po koncu Napoleonovega osvajanja Evrope od 1815 do pričetka druge svetovne vojne 1914. Vmes so potekali »le« regionalni spopadi, pa tudi ti zelo kratki. Sod smodnika se je počasi vnemal, vendar je bilo to obdobje daljšega miru, ko so se pričele krepiti socialne prvine v modernejših evropskih državah in se je veliko pričelo vlagati tudi v infrastrukturo – industrijska revolucija je povzročila napredek, gradilo se je železnice in raslo je zavedanje pri ljudeh, da lahko država, namesto da vlaga v orožje, vlaga v tire in raste …
Vendar, da se vrnem na temo zapisa: pred dnevi, ko me je znanka vprašala, kaj si mislim o Iranu, sem priznala, da sem naredila premor in malo nehala spremljati aktualno dogajanje. Tudi že pred časom sem to večkrat naredila – preprosto sem ugasnila prenos podatkov in bila dosegljiva le za klice ter klasična sporočila. Ali pa še to ne. Ko se po »nekaj« dnevih vrneš, spoznaš dve stvari: da si zelo veliko zamudil (recimo primer Venezuele) in da hkrati pravzaprav ni nič drugače. Verjamem, da je to vprašanje – spremljati ali ne – še toliko bolj ključno v času volitev, ki so pred nami.
To vprašanje bi moralo potekati na dveh relacijah – osebni in družbeni. Prva se navezuje na vprašanje, kaj imam jaz kot oseba od spremljanja ali nespremljanja. Me novice obremenjujejo in zaradi tega slabše živim, sta dva glavna razloga, zakaj vse več ljudi zavestno zapušča ta moderni, informacij polni svet. Vse več ljudi se tudi odloča, da se odpravi živeti nazaj v naravo, stran od družbe – čeprav se potem z družbo povezuje preko spleta. (Za točno to temo bi bilo sicer na mestu vprašanje: je tega res več ali je to le občutek, ker mnogi izmed teh ljudi nato o svojem odmiku poročajo na družbenih omrežjih?). Druga relacija pa v smeri jaz kot oseba, ki sem del družbe – kako recimo brez nekih informacij o svetu sploh lahko odidemo na volitve? Za kaj glasujemo, če ne spremljamo dogajanja? Državljani, ki imamo volilno pravico, nimamo le pravice, temveč imamo tudi dolžnost. Jo jemljemo dovolj resno? In navsezadnje, ker ima vsaka medalja dve plati: se v Sloveniji sploh še nahaja neodvisno novinarstvo, četrta veja oblasti v demokraciji, ki bi nam omogočala, da svojo dolžnost dejansko tudi lahko izpolnimo?
V duhu (romantične) nostalgije se zdi, da je intelektualec nekdo, ki bere in razmišlja. Na kavču z velikim časopisom v roki. Toda ali današnji časopisi sploh še dajejo čtivo za razmislek? Nam dajejo dobro hrano za možgane ali pa poceni prehranska nadomestila, ki nas vodijo le v eno smer? Ko sem preteklo soboto namreč v roke vzela časopis ene največjih slovenskih časopisnih hiš, sem bila zopet razočarana. Trobilo v en rog … Žalosti me to stanje v Sloveniji, ko s prstom kažemo na Ameriko in njihovo polarnost, postajamo pa ji vse bolj podobni, vse bolj razklani. In zelo podobno na obeh straneh – vse več vlečenja v svojo smer z obtožbami drugih. Se res ne zmoremo zavedati, da imamo kot državljani Slovenije veliko več skupnega kot pa različnega?
Ajda Vodlan
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
Related
