Kdo so inceli?
Novodobni roboti, znamka električnih avtomobilov ali najsodobnejši računalniški program za štetje celic? Nič od tega. Gre za »beta moške«, ki so del internetne skupnosti incel kulture. Slednja izvira iz termina »neprostovoljno celibatni moški«, njeni pripadniki pa so člani spletnih skupin, znotraj katerih se uveljavljajo majhne in glasne manjšine, ki radikalizirajo predvsem mlade moške. Inceli se vidijo kot večne žrtve in krivijo ženske za lastne neuspehe na področju spolnega življenja.
V času, ko vsi hlepijo po tem, da bi bili videni in uspešni, je internet tisti, ki ponuja posebno vrsto priznanja ljudem, ki trdijo, da so iz političnih ali osebnih razlogov prezrti. Primer skrajnega vedenja moških, ki izvira iz občutka prezrtosti, je vedenje moških, ki sami sebe imenujejo inceli in trdijo, da se zaželene ženske ne zmenijo zanje, zato ne morejo seksati. Inceli imenujejo »alfa samce« Chadi in to so (po njihovi razlagi) vsemogočni moški, mišičasti, čedni in uspešni. Zaželene ženske imenovane Stacyke, neustavljivo vleče k temu tipu moških, medtem ko incelov, »beta moških« sploh ne opazijo. Jezo nad alfa moškimi, ki incelom preprečujejo spolne odnose z najbolj zaželenimi ženskami, inceli usmerjajo v ženske. Nič novega, boste rekli.
Okrutne fantazije spletne skupnosti incelov o tem, kako pritegniti pozornost zaželenih žensk, izražajo željo po poniževanju in strahovanju žensk, ki se v resničnem življenju ne odzivajo z naklonjenostjo na njihova osvajanja. A te ideje ne ostajajo zaprte v fantaziji teh moških in v spletnih pogovorih, temveč vedno pogosteje delujejo navzven in povzročajo nasilna dejanja in umore. Elliot Rodger je v kampusu v Santa Barbari ubil šest ljudi, štirinajst jih ranil, a preden ga je policija ujela, je naredil samomor. S pohodom je hotel kaznovati najprivlačnejše ženske v kampusu: bile so svetlolase, lepe, razvajene, brezsrčne mrhe, s tem dejanjem jim je pokazal, da je med njimi, da je resnični alfa samec. (No, če so bile mrtve mu tega priznanja niso mogle pokazati.) Inceli so ga slavili kot junaka in ga posnemali s svojimi nasilnimi dejanji.
Kaj je še značilno za psihologijo oz. frustracijo incelov? Predvsem nočejo uvideti, da so za svoje »težave« krivi sami, saj imajo nestvaren ideal ženske, s katero bi spolno občevali – nočejo seksati s katerokoli, temveč s tako, ki še ni imela spolnih odnosov, ker ne prenesejo misli, da jih ženska primerja z nekom drugim in da bi imela možnost biti s kom drugim razen z njimi. To se močno sklada s patriarhalnim videnjem ženske, ki je devica in je dostopna samo enemu moškemu. Žensko inceli imajo za lastnino brez lastne volje in svobode ter odseva nevarnosti občutkov prezrtosti in ignoriranja resničnosti drugih.
Verjetno so inceli že ves čas med nami, tekmovalna družba in skrajnja potreba po dokazovanju v realnem in spletnem svetu, jih je naredila bolj vidne. Ni dovolj storiti nasilno dejanje, potreben je še naslednji korak: snemanje dogajanja in objava na spletu! Vse to smo že doživeli pri nas in se ne moremo slepiti, da živimo v varnem mehurčku. To je cena dejstva, da smo postali globalna vas, mi pa globalni udeleženci in žrtve skrajno sprevrženih idej, idej o nasilju, neenakosti in nesvobodi. Se je potemtakem čuditi rožljanju orožja, ki kar noče potihniti?
p.s.
Sreča je, da obstajajo tudi omega moški s katerimi je življenje manj obremenjujoče in bolj prijetno. Želim si, da bi jih bilo vedno več, saj jih svet potrebuje. Ženske prav tako.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.