Ko je Drnovšek še vodil našo državo in jo usmerjal k temu, da smo se med drugim pozicionirali v svetu in uspeli vstopiti v dve mednarodni organizaciji, sem bila ravno na prehodu iz otroštva v najstniška leta in politična agenda ni bila tako pogosto na mojem dnevnem redu kot kasneje. Vendar pa sem se njegovemu vladanju, oziroma če rečem pravilnejše vodenju, posvečala kasneje med študijem politologije in pa ja – tudi danes.
Ni redkost, da slišim nostalgične opazke o Drnovšku. Čemu?
Je umrl dovolj mlad, tako kot recimo JFK, da je še lahko ostal legenda in ga zatorej hranimo zgolj v dobrem spominu?
Morda. Toda za oba lahko trdim, da je to le deloma res. Oba sta namreč bila dovolj pogumna, odločna, predvsem pa pokončna, da sta si zasidrala mesto v zgodovini. Vsak seveda na svoj način.
Drnovšek je delal tudi napake. Tako velikokrat slišimo o odločitvi, da se v medijih ne poroča objektivno o določeni manjšini v naši državi, ki v zadnjem mesecu polni časopise. Morda je bila v tistem obdobju to prava odločitev. Danes verjamem, da bi tudi on to ocenjeval skozi drugačno prizmo.
Pa to ni edina stvar …
Toda kaj je tista prava nostalgija po Drnovšku?
Pogreša se državnike. Teh danes praktično ni več, povsod so le še politiki.
V slovenski zgodovini je kar nekaj ljudi, ki so bili odlični državniki. Te lahko zasledimo na prelomu iz predprejšnjega v prejšnjo stoletje, ko se je vzpenjal slovenski narodni čut. To so bili ljudje, večinoma šolani kar na Dunaju ali morda v Pragi, ki so se urili znotraj avstro-ogrske politike in so zatorej znali delovati diplomatsko tudi v času konca prve svetovne vojne, v času nastanka nove države in potem tudi kraljevine, ko politikovanje sploh ni bilo enostavno. Enako smo imeli zelo premetene diplomate v času osvajanja Slovenije, ko so točno vedeli, kaj in kako. Šolani v času jugoslovanske politike, ko tudi ni bilo enostavno. Diplomacija ni namreč nič drugega kot ena dobra, a zapletena šahovska igra. Sposobne ljudi smo imeli tudi v obdobju, ko smo vstopali v EU in Nato. Nekaj, kar danes jemljemo kot samoumevno. Ali pa celo kot neko napačno odločitev, čeprav ne pozabimo – odločili smo se za to!
Kaj pa danes? Zakaj so danes povsod politiki, ki le na hitro pogledajo levo ali pa desno (v resnici je čisto vseeno!), dejansko pa ne vidijo dlje od svojega nosu (ali žepa). Kje so danes ljudje, ki znajo gledati daleč naprej? Ljudje, ki ne vidijo le leto dni naprej, temveč znajo pogledati čez vse vrhove v daljino? Ljudje, ki niso na taktični, temveč strateški ravni. Ljudje z vizijo, ki znajo voditi vse nas daleč naprej. Ljudje, ki imajo občutek, predvsem pa čut za skupno dobro.
Verjamem, da obstajajo.
Toda so kot šivanke v kupu sena. In upam, da ne bo potreben požar, da jih najdemo.
Skrivajo se namreč, ker smo postali družba ad hoc operativnih ljudi, ki stratege sramotno skriva kot nepotrebne filozofe.
Skrivajo se, ker smo postali družba, v kateri nad širino duha prevladajo tisti, ki imajo več materialnih dobrin.
Skrivajo se … ker so vrednote že davno umrle in se domoljubje sliši zanimivo le v epopejah.
Pa vendar: mar ni smešno, da ko nek tujec pohvali Slovenijo, naj bo to njena zelena lepota, krajina, tudi določena arhitektura, morda kakšna cerkev na otoku ali grad nad njo, lahko tudi slovenskega športnika, tistega, ki dobro vrže žogo na koš, najbolje odklesari ali pa poleti najdlje, no, tudi spleza najvišje – in drugo –, da kar vzcvetimo in za zelo kratek trenutek začutimo celo nek ponos. Neko notranjo toploto, globoko v sebi, ki je ne znamo poimenovati.
Državniki so tisti, ki znajo ta nežen in topel čut povezati, da se združimo in skupaj dosežemo več.
Politiki so tisti, ki ta čut zatrejo v kali ali pa ga izkoristijo za prepir, ki koristi le njim.
Zdi pa se, da ne manjkajo le pravi ljudje, temveč trdna osnova, temelj. Od pradavnine je človek v plemenih, formacijah, sledil v boju nekemu znaku, kasneje zastavi, ki ga je vodila v nek višji smisel za skupno dobro, za skupnost. Zastava je morala biti nekaj jasnega, predvsem prepoznavnega, ki je združevala ljudi. Vprašanje tako ni le, kje so omenjeni ljudje, temveč tudi simboli, ki bi zares združevali.
Ajda Vodlan
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
Related
