Ne dolgo nazaj sem sedela v kinu (pa ni bil domžalski, ampak je bil vseeno butičen, mestni) in bila priča zares slabemu obnašanju gostov. Od neprestanega govorjenja do konstantnega komentiranja in glasnega smejanja ves čas. Ne malo in ne le na delih, ki so smešni, ampak ves čas. Smeh je po mojem mnenju zakrival neznanje in nerazumevanje vsebine filma.
Na mestnem avtobusu mladi fantje sedijo in bulijo v telefon, ko nosečnice in stare gospe ter gospodje stojijo zraven. Ker jih nihče ne opazi in ne ponudi mesta.
Ko stojim s kolesom pri semaforju in čakam na zeleno luč, vedno stojim vsaj meter stran od cestišča. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, v slabem vremenu te pa kdo še veselo zalije. In pridrvi nekdo in se postavi, »uštuli«, naravnost pred tabo. Pa ko stojiš v vrsti na blagajni v trgovini in ti nekdo porine voziček v rit – ker ups, mu je pač ušlo. Čemu mora stati milimeter za teboj in ti dihati za ovratnik, namesto da bi ti dal primerno razdaljo. Naj še nadaljujem? O vseh res ogabnih komentarjih, rabi grdih besed in sranju na družbenih omrežjih ter med komentarji na medijskih portalih sploh ne bi izgubljala besed.
Navsezadnje pa samo poglejmo po Domžalah, koliko je vandalizma. Rada imam grafite, a le takrat, ko gre za umetnine, ne pa zopet grde, nepotrebne besede. Poglejmo, koliko košev in klopi je uničenih. Koliko dreves izpuljenih, pitnikov poškodovanih, smeti zažganih. In še kaj.
V svetu, kjer smo se ustrašili, kaj bomo počeli, ker nas izpodriva umetna inteligenca, čisto premalo pozornosti namenjamo vprašanju, kdo smo kot ljudje. Pa ne mislim tokrat na vprašanje o smotru naših življenj, toda kaj nas dela človeške. Močno verjamem, da to ni zgolj sposobnost razmišljanja, temveč tudi (ali celo morda predvsem!) sposobnost kulturnega vedenja. Obstajajo različne kulture, ki so se tudi skozi zgodovino močno spreminjale in razvijale. V našem zahodnem svetu so se tudi kulturna pravila v zadnjih desetletjih močno zrahljala in tako je veliko več stvari dopustnih, kot jih je bilo v preteklosti. Pa vendar: ali ni ta individualizem (žal) prerasel meje dobrega okusa in tako danes dopustimo preveč v nekem duhu raznolikosti, ki pa dejansko že škoduje sočloveku. Saj poznate tisto jasno logiko razumevanja koncepta svobode, da se moja svoboda konča tam, kjer se prične vaša. Meje mojega obnašanja in dopuščanja raznolikosti in svobodne izražanja bi se torej morale končati tam, kjer se prične kultura drugega.
Če hodiš po cesti in glasno prepevaš ali pa poslušaš svoj radio na glas – je to svoboda posameznika, ustvarjanje, svobodno življenje? In če sprehajalec ob vas želi samo mir ter poslušati ptice?
Otroci so otroci in se derejo, ko hitijo kamor koli že hitijo? Danes veliko govorimo o tem, da se otrok ne sme utišati in da se jim mora pustiti svobodno izražanje, ustvarjalnost, da se izdivjajo, češ saj so otroci. In kako ubogi smo bili mi oziroma naši predniki, ker smo morali sedeti tiho pri mizi, ko so govorili starejši. In tisti prizori iz filmov, ko se mulec neprimerno obnaša, pa mu sosednji gospod nameni zaušnico? Še sama se spominjam iz časov mojega otroštva, da če se otroci nismo primerno obnašali, so nas opozorili vsi, ki so to opazili – odrasli sosedje, četudi niso bili naši sorodniki. Danes pa vsi molčimo in tiho opazujemo, ko se vsak obnaša, kot se pač želi. Brez obzira na druge. In tiho molčimo v strahu …
Zaušnice iz preteklosti se mi ne zdijo potrebne, saj se mi zdi nasilje tudi nevredno Človeka. Prav je, da poslušamo drug drugega in tudi otroci imajo veliko pametnega za povedati, če jim damo možnost. Se večkrat zgodi, da imajo za povedati veliko pametnejše stvari, kot jih imamo odrasli! Toda meje morajo biti. Čeprav danes ne želimo več govoriti o tem.
Zdi se mi žalostno, ko pogledam, v katero smer gremo. Kajti na tehnološki ravni morda napredujemo, kot človeštvo pa ne vidim, da bi bili boljši kot naš predhodniki. Ne v odnosu do drugih, ironično pa morda še najmanj v odnosu do sebe. Samo poglejmo, koliko je lepotnih operacij, koliko debelosti, koliko stresa zaradi izgorelosti. Kje je ljubezen do sočloveka? Ljubezen do samega sebe? Kje v tem materialnem svetu potrošništva je še kje Človek?
Preden zaključim, pa naj podam še eno misel v razmislek: žalosti predvsem dejstvo, da se vsi tisti, ki sem jih naštela, svojega slabega obnašanja ne sramujejo. Danes je bolj problematično, kako izgledaš, kot kdo si. Hodimo v fitnes in se fokusiramo na popravljanje lastnega telesa, oblikovanje le-tega, pozabljamo pa na dušo in predvsem um. Ko razmišljamo o sočloveku, je to tisti, ki mu zavidamo, ker vozi boljši avto, nosi boljšo torbico ali pa odide na bolj luksuzne počitnice. Ne razmišljamo pa o tistem človeku, ki mora poslušati naše nebuloze v kinu, ki stoji na avtobusu, ko mi sedimo, ki se ne more usesti na klopco, ker smo jo mi uničili … In verjetno zato tudi vse več ljudi popravlja svoj videz, svojo fasado, saj se za njim skriva vse manj človeškega. Vprašanje torej: bomo v prihodnost odkorakali kot ljudje ali odpujskali kot Pipi in Melkijad?
Ajda Vodlan (Ajda piše) in Karikature Nana
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
