Kdo bo rešil mlade? #Ajdapiše
Stanovanjska politika ostaja manj pomembna, obrobna tema v medijih. Pa tudi na političnem parketu. Čemu in kako dolgo še?
Zdi se, da slovenski odločevalci stanovanjsko problematiko naslovijo samo občasno. Predvsem takrat, ko jim prinese določene politične glasove in potem vprašanje, kako dolgo bodo cene stanovanj še rastle in zakaj se ne ukrepa, ponovno zatone. Očitno je, da je to manj pomembna tema. Toda čemu, če pa se dotika vseh nas? Ali pač ne …
Zdi se namreč, da tistim, ki odločajo, prav zelo odgovarja status quo. Čeprav praktično vsi strokovnjaki, doma in v tujini, enotno sporočajo, da se zadeva lahko zelo hitro reši, pa nihče ne ukrepa. Ne levi, ne desni. Nihče ne sprejme nove zakonodaje, nihče ne uvede nepremičninskega davka, ki bi bil znatno višji za vsako naslednjo nepremičnino. Zdi se, da se na nepremičninskem trgu vodilni strinjajo, da je tržno gospodarstvo odlično in da naj se država res ne vmešava preveč. To je verjetno tudi edino takšno področje. In čeprav skrajne leve stranke vpijejo, da stanje ni v redu,se nič ne spremeni. Že vrsto let. In kakšna prihodnost čaka mlade, ki bodo v večini delali v Ljubljani, ker se država vse bolj centralizira, ironično kljub različnim politikam decentralizacije (ali pa prav zaradi tega!), cene stanovanj in krediti pa postajajo za navadnega državljana vse manj dostopni.
V teh dneh so mediji polni novic o Ronaldu in njegovem obnašanju. Pred tem so bile naslovnice polne Petra Prevca, veliko državljanov pa je konec tedna preživelo v Planici. Že Rimljani so dobro vedeli, da ljudstvo potrebuje kruha in iger. In res jih je vse več. Iz služb prihajamo izmučeni, v popoldanskem času pa smo še dodatno obremenjeni z vsemi informacijami, zaradi česar smo utrujeni. Kdo ima zvečer energijo brati o težavah naše države? Pa je res naloga ljudstva, da vse to ve?
Po eni strani je izobraženost ključna za uspeh demokracije. Ni dovolj vedenje, potrebno je poznavanje. Ne informacije, temveč znanje! Vendar pa ne nadenimo zopet preveč teže na ramena ljudstva in ne pozabimo, da smo posredna demokracija. Na volitvah izberemo ljudi, ki jim zaupamo, da bodo vodili državo. Podamo jim odgovorno nalogo. Biti vodilen ni privilegij, temveč odgovornost. Vsaj morala bi biti in na teh položajih bi morali najboljšimi med nami, prvi med enakimi. To bi morali biti ljudje z vizijami, ki bi poskrbeli, da naša država pluje v pravo smer in da si lahko ljudstvo po napornem delovniku privošči sprostitev v Planici. Pa imamo takšne ljudi na oblasti? Se oni in mi zavedamo omenjene odgovornosti?
In zatorej: kdo si bo upal zagristi v stanovanjsko jabolko? Kdo si bo upal ukrepati in ne naročati še ene študije, ki bo povedala tisto, kar lahko povemo že vsi, ki živimo v tej državi in želimo tukaj ostati.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.