Kdaj je domoljubje postalo greh? #Ajdapiše

In predvsem – zakaj?

Naj začnem z besednimi igrami. Beseda domoljubje v sebi skriva zelo lep glagol – ljubiti. Ljubiti svoj dom. Že nekaj let Slovenijo v turistične namene promoviramo z besedno igro – love, ki se skriva v besedi sLOVEnija. In da navežem zadevo na naše domače kraje – v imenu našega mesta se namreč skriva beseda dom. Veliko ljubezni torej do domačega kraja, domače države. Vendar pa se to ne pokaže. Ne znamo kazati ljubezni do lastne zemlje? Morda nimamo te ljubezni? Ali pa se nam nacionalno lastninjenje v globalnem svetu zdi neumno, nepotrebno, morda celo nevarno, predvsem pa neliberalno?

SSKJ pravi, da je domoljubje ljubezen do doma, domovine. Ljubezen pa opredeli kot močno pozitivno čustvo do nečesa.

So naša čustva do Slovenije močna in pozitivna? Niti ne. Združujeta nas šport in (naravne) katastrofe. Žal nas kultura nikoli ne združuje tako kot šport, niti navijanje za »naše« na Evroviziji. Politika pa nas vse bolj ločuje. Ko potuješ v tujino, lahko vidiš, kako hitro se tujci združujejo. Bodisi ko sem bila na študentski izmenjavi bodisi sedaj na službenih potovanjih – določeni narodi se vedno združujejo. Predvsem večji. Mi pa ne. Ponavadi nas ni veliko. Niti nismo glasni. Predvsem pa nismo tako zelo ponosni na neke svoje lastnosti ali dosežke – Italijani hvalijo kavo (in kritizirajo vse slabe), Francozi ponosno govorijo o svojem vinu, Nemci o svoji industriji in še bi lahko naštevala. Slovenci pa imamo to prednost, da se pravzaprav vedno dobro znajdemo. Čeprav včasih podvomimo, smo dejansko izjemno prilagodljivi, kar nas je naučila preteklost. Vedno smo se znašli in to v kateri koli situaciji. Prav zanimivo je, da kamor koli pridemo, smo opaženi. Vedno. Zakaj? Ker smo strokovni in to na vseh področjih. Niso le naši športniki med najboljšimi na svetu, temveč blestijo naši umetniki, naši raziskovalci, naši delavci, tudi naši managerji. Vendar se nas vedno opazi šele »potem« – ker nikoli ne spregovorimo o sebi in svojih dosežkih. Promoviranje vse prevečkrat razumemo kot nepotrebno hvalisanje in zato molčimo ter smo spregledani vse do trenutka, ko se pokažejo le še dejanja in pravi rezultati, ne le besede. Včasih pa žal do dejanj ne pride – in šteje le to, če se znaš pohvaliti.

Pred dneve mi je v roke prišla knjiga o Valentinu Vodniku, ki jo je spisal Ivan Sivec. Dan kasneje sem brala o msgr. Antonu Rutarju, pomembnem duhovniku na Primorskem. In ponovno sem čutila to bolečino, na katero vse bolj pogosto opozarja slovenska manjšina v Italiji (pa tudi drugje) – kako zelo pozabljamo na njih v Ljubljani. In res je: v Ljubljani pozabljamo na marsikoga. Predvsem pa smo nekje skozi našo zgodovino pozabili na našo ljubezen do rodne zemlje. Vodnika omenjam, ker so njegove pesmi tako mnogokrat oda domovini. In ni edini. Jedro naših poetov je pesnilo slavo naši zemlji. Mar ni ironično, da nas danes kultura tako velikokrat ločuje, ko pa je dejansko prav kultura, ena in edina, temelj našega naroda. Slovenski jezik je tisti, ki nas je povezal. Slovenska beseda. Definicija ozemlja našega naroda in država sama sta prišli toliko let, stoletij, kasneje. Pustimo ironijo ob strani. Žalostno je, kar se dogaja.

Žalostno je, da nihče več ne piše lepih besed o Sloveniji. Še bolj žalostno pa je, da se nihče več ne upa povedati na glas – rad imam to našo državo. Ker je lepa in ker na njeni zemlji živijo dobri ljudje. Si sploh predstavljate, da vam prijatelj pove nekaj podobnega, ko skupaj pijeta kavo? Ja, kaj pa je narobe s teboj, da to govoriš? Je nepotrebno, nezaželeno. Predvsem pa menimo, da ni resnično. Kaj pa menimo, da je resnično? Da smo slaba država, s slabimi ljudmi? Z nesposobnimi ljudmi? To pa tudi ne, kajne?

Država smo mi in breme je skupno. Vendar pa povejmo tudi jasno – ljudje, ki smo jih izvolili, nosijo večje breme. Vsaj morali bi! Njim smo namreč zaupali, da vodijo to našo barko. Od njih bi torej v prvi vrsti pričakovali, da so tisti, ki nas združujejo, ne pa razdružujejo. Pričakovali bi, da domoljubnih in zgodovinskih problematik ne izkoriščajo v populistične namene. Pričakujemo preveč? Očitno … Zdi se, da so v tem pragmatičnem svetu želje po etičnosti žal očitno čisto preveč zahtevne. In kaj sedaj? Bomo le povedali, kaj je naš problem? Ali pa nekaj naredili? Morda začeli že s »preprosto« besedo, ki jo bomo jasno in glasno izrekli našim politikom: »To pač ni v redu in se ne spodobi.« Pričakujemo več.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.