Kdaj je čas začel izginjati? #Ajdapiše

Velikokrat se mi zgodi, da ko razmišljam o nekih dogodkih, ki so se zgodili pred korono, se mi zdi, da je to kakšno leto nazaj, no ja, morda dve, a največ tri leta nazaj. Toda, leto 2019 je dejansko šest let nazaj! Kako je to mogoče?

Ne vem.

In tudi šala, ki sem si jo včasih privoščila, da zapišem pr. Kr. in s tem dejansko mislim na čas pred korono, ne le pred Kristusom, se mi danes zdi dejansko manj zabavna. Ker se popolnoma resno sprašujem, zakaj danes čas tako hitro mineva?

Seveda si tako kot vsi ostali mislim, da je to stvar staranja. Bodimo iskreni, nisem več stara dvajset, niti nisem več otrok. Takrat razumevanje časa pač poteka na drugačen način. Toda zanimivo postane, ko se o tem pogovarjam s tistimi, ki so (brez zamere) bili stari že pred korono. Kajti trdijo namreč enako … da se je dojemanje časa spremenilo.

Sprva se nam je vsem zdelo, da je dojemanje časa sporno zgolj v vidiku, kaj je bilo pred začetkom tiste grozne epidemije. In tudi vse bolj ugotavljam v pogovoru z drugimi, da sploh nisem edina, ki je nekako nezavedno toda uspešno potlačila v spomin tiste policijske čase (zaprtje občine?!).

Grozno je namreč to, da to dojemanje ni le stvar preteklosti, temveč sedanjosti. Kdaj je bilo silvestrovo? Pa kulturni praznik? Pa prvi maj? Vse je bilo včeraj, mar ne? Očitno ne.

Žal vas moram razočarati: nimam namreč nobenega odgovora na to temo. Niti približno. Vem zgolj to, kar občutim – in nato v pogovoru z drugimi tudi opazim. In priznam, da deluje strašljivo, saj se zdi, kot da dobesedno pesek časa polzi skozi naše roke …

Kako ustaviti to, kar se zdi neustavljivo?

Nemogoče, zagotovo.

In hkrati se izrek »uživaj danes« zdi vse bolj prazen, marketinški, umeten. Užij danes, kot da jutri ne bo, je čudovit slogan za Instagram, v resničnem življenju pa nima prostora: vsi bodisi živijo eno ali zgolj drugo. Se pretvarjajo, da jutri ne obstaja (čeprav se morda sploh ne pretvarjajo) ali pa živijo, kot da bodo živeli sto let (kar je zopet čisto možen scenarij). Oboje je torej res in čisto nič ni resnica … kar pa v današnjem svetu (ironično: vse bolj kvantnem, toda očitno ne na tem področju), ni mogoče.

In kaj sedaj?

Času, ki polzi, uiti ne moremo.

Razumeti to, kar nam ni za razumeti, pa tudi ne gre …

In torej ostane le eno: živimo. Kot da jutrišnjega dne ne bo in kot da bo še tisoč dni? Ne. Pozabimo na to, pozabimo na vse skupaj. Kajti prav morda pa je naša težava ravno to, da je teorije preveč in da smo pozabili preprosto samo živeti.

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.