Katera da več?
Da se razumemo, govorimo o gostilnah. Že od nekdaj me fascinira fascinacija Slovencev z gostilnami oz. z vikend razvajanjem ob polnem krožniku domačih in manj domačih dobrot, zunaj doma. Ko smo odprli meje svoje dežele, smo končno lahko pokukali v tuje krožnike, brez slabe vesti, da bi bili nekulturni. Prav nasprotno – kako spoznati tuje narode in kulture, če ne poskusimo njihovih kulinaričnih specialitet? Nekaterim pa prija le znana in preizkušena hrana tako da se ne odpovejo ocvrtemu piščancu niti na Grenlandiji. Recimo. Ljudje smo si različni – tradicionalisti, eksperimentalisti in vsega po malem vmes.
Med počitnicami sem tudi sama imela priložnost preizkusiti nekaj slovenskih gostiln in picerij, tudi slaščičarn. To povem zato, ker rada jem predvsem doma skuhano in pripravljeno hrano in je moj obisk zunanjih ponudnikov bolj izjema kot pravilo. Ljubezen gre skozi želodec, pravijo, in tega se naše gostilne dobro zavedajo. Glede ponudbe je ta res bogata, kako glede jedilnikov tako tudi glede cen. Kuharji in lastniki gostišč se trudijo, da bi jedcem ponudili čimbolj svežo, okusno in za oko privlačno jed. Tu smo, po moji oceni, zelo napredovali. Tako sem v Podpeči dobila na mizo odlično gobovo juho, ki je bila le del celega menija, ki sva ga, »Gorenjca«, bratsko razdelila. Sprva se je nama zdela cena kosila nekoliko čez najina pričakovanja, a sva po končanem kosilu bila prav vesela, da sva si ga privoščila. Ob vročini in kolesarjenju do Brezovice, se je nama kopanje v jezeru prileglo tako dobro kot omenjeno kosilo.
Naslednjič smo bili povabljeni na kosilo ob Dolenjki, v gostišče Čot, znano po dobri domači kuhinji in odličnih krofih. Ker je bila nedeljska zasedba precej številčna, smo si mizo rezervirali nekaj ur prej. Primerno temu smo potem čakali na naročene jedi in upali, da se ne bo ulil dež. Hrana je bila dobra, osebje prijazno, tu ni kaj reči, a so bili obroki precej zajetni. Tu nastopi dilema: ali pojesti vse do konca, kot so nas učili nekateri starši, ali pa pustiti hrano na krožniku? »Ja, veste, ljudje radi vidijo polne krožnike, bog ne daj, da bi kdo odšel od mize lačen!« me je razsvetlila natakarica. Ne vem, jaz se ne maram prenajedati, pa tudi ne puščati hrane za v smeti. Jasno pa je, da en zajeten gospod od sto kilogramov poje veliko več kot gospodična, ki jih ima pol manj – kilogramov, namreč. To ni pravilo, a je večinoma res. Po moje je dober razmislek naslednji: v ponudbi menijev imeti dve količinski meri obrokov, (pa ne mislim na tiste otroške menije!), za zelo lačne in malo manj lačne. Bojim se, da so prepolni krožniki le potuha za včasih neprimerno visoke cene. Če samo pogledam sladolede, se velikokrat raje ne odločim zanj, ker so kepice odločno prevelike. Oziroma, se odločim za slaščičarno, kjer mi lahko postrežejo s polovico »normalne« kepice – kako neumno se to sliši! Povsod nam vsiljujejo količinske presežke in se potem čudimo od kod toliko debelih otrok in odraslih, s temi in onimi zdravstvenimi težavami?
Pa sem par dni nazaj doživela prijetno presenečenje! Prek spleta, kako pak, sem našla družinsko gostilno Pri stričku, ki je imela zelo dobre komentarje, v smislu, da ponujajo odlično domačo hrano: od gobjih, mesnih, jušnih in zelenjavnih jedi do sladic v stilu slivovih cmokov! Ko sva s prijateljico čakali na prosto mizo, sva opazovali kako veslo so gostje mahali z vilicami in noži. Na dnevno spreminjajočem meniju, napisanem na tablo, so manjkale le cene jedi. A te so bile primerne količini in kvaliteti ponujenega. Večino jedi si lahko naročil glede na svoj »trebušni potencial« in se ni bilo treba prenajedati. O slivovih cmokih, ki sva jih dobili na koncu, pa ni nobenega dvoma, res so slastni.
Avtorica: Miomira Šegina (https://miomira.si/)