Kam je izginilo spoštovanje? #Ajdapiše
Včasih so se ljudje med seboj vikali, danes se čedalje več tikamo. Včasih so se ljudje naslavljali gospod in gospa ter po priimkih, danes se kličemo po imenih. Včasih so ljudje na svečane dogodke oblekli najboljša oblačila. Danes so kavbojke v redu. In so tudi trenirke primerne za pisarniško delo. Z željo po udobju smo se v celoti razpustili. Mar je to spoštovanje?
Kaj je spoštovanje? SSKJ pravi, da je spoštovanje zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti. Spoštovanje je torej ravnanje kot posledica našega odnosa do nečesa oziroma nekoga. In zato je smotrno vprašanje, kakšen je naš odnos do soljudi in kakšen do nas.
Politike, ki smo jih izvolili oziroma so jih izvolili naši sodržavljani zbadamo z nizkotnimi žaljivkami. S tem ko na plakatih protestov vidiš napise »JJ odjebi«, se kaže odnos do premierja. Starši opravljajo učitelje in vodstva šol, da so nesposobni. S tem se kaže odnos do šolstva. Pridemo do zdravnikov in jim povemo, kakšno napotnico mi potrebujemo in s tem pokažemo odnos do njihovega znanja. Na avtobusu ne odstopamo samoumevno sedežev starejšim in nosečnicam. Kažemo odnos do njih. Na cesti trobimo in se vrivamo. Na rekreacijski osi se deremo na otroke, pse, na vrvici ali spuščene, na kolesarje, ki nam prekrižajo pot. Kažemo svoj odnos do soljudi. Mladi ne pozdravljajo starejših. Starejši ves čas govorijo »čez tamlade«. Kažemo odnos do generacij. Kupci od trgovcev pričakujejo, da so ves čas na voljo, sploh manjši podjetniki. Klici ob vseh urah, želje po nakupih. Nič ne znamo počakati, vse mora biti takoj. Kažemo odnos do soljudi.
Zakaj so ti odnosi tako slabi? Zakaj nam ni v krvi, da bi pozdravili sočloveka, pa ne govorim o gneči ljudi, temveč za Bistrico, takrat ko jih ni veliko? Zakaj ne odstopimo prostora sočloveku? Zakaj mora gospa za mano riniti voziček vame, namesto da vljudno počaka? Zakaj me nihče ne pogleda v oči?
Ker smo postali družba individualistov. Briga nas. Vidimo sebe in svoje interese – kako bomo najbolje poskrbeli sami zase. Ker itak nihče ne bo poskrbel za nas, najmanj pa sistem in soljudje, si mislimo. In ko si to mislimo množično, nastane družba kot je.
Saj ni vse črno, je tudi rožnato. Naša država ni slaba, vendar pa nam manjka na področju spoštovanja. Spoštovati sočloveka samo zato, ker je – človek! Spoštovati mlade, da jim dovolimo govoriti glasno in povedati svoje mnenje. Spoštovati jih tudi tako, da jim damo priložnost, da živijo svoje življenje in pridobijo izkušnje. Spoštovati starejše zaradi njihovih izkušenj. Predvsem pa nehati iskati popolnost v sočloveku, temveč sprejeti, da smo ljudje z napakami. Da ni nič sramotnega delati napake, jih priznati in o njih govoriti.
Ne razumem, zakaj se ne bi v državi, ki je tako majhna kot naša, vzpostavila bolj povezana družba, ki bi temeljila na spoštovanju. Zakaj ne? Zakaj mi vsi pravijo, da sem naivna? Dva milijona nas je! Zakaj ni mogoče? Zakaj vse vizije boljše prihodnosti morajo biti naivnost? Smo mar res tako črnogledi?
Spoštovanje se ne rabi kazati skozi oblačila, zagotovo pa se izkazuje skozi besede, ki jih namenjamo drug drugemu. Ni potrebna formalnost, zagotovo pa ne škodi. Vsekakor pa več besed, ki izkazujejo, da nam ni vseeno, kako naslavljamo sočloveka, kako mu povemo stvari. Naše besede prikazujejo naš odnos. In v tem hitrem, norem, pa tudi velikokrat brezosebnem svetu, bi potrebovali manj smešnih videoposnetkov ter več lepih besed. Sočutnih. Prijaznih.
Če se bomo oblekli v svečana oblačila, nekoga vikali in naslavljali, to ni rešitev sama po sebi. Ker spoštovanje je posledica. Vse to je zgolj ritual, simbol, je posledica naše kulture. Vikamo, ker se nam zdi tako primerno. Družbe se spreminjajo, rastejo, se razvijajo. Nič ni narobe s tem, da se tikamo, da smo si bližje. Pomembno je zgolj, kakšen odnos imamo drug do drugega.
Navsezadnje pa sploh ni vprašanje, kam je izginilo spoštovanje. Naj bo pomembno zgolj to, kako bomo spoštovanje vzpostavili v svojih življenjih, v naši družbi. Kako bomo pozdravili sočloveka, mu pridržali vrata in ga opazili. Da je tukaj, da obstaja. Da si zasluži spoštovanje, ker je človek. Spoštovanje samo zato, ker je spoštovanje – ker je vprašanje: če nismo ljudje, kaj smo? In če nismo ljudje, kakšna je torej ta družba?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.