Mislim, da rada mučim samo sebe. Sicer ne bi vedela, zakaj berem vse te komentarje pod novicami in na družbenih omrežjih. Morda pa sem postala odvisna? Ali pa tudi jaz iščem svoj način zgražanja nad svetom in željo po potrditvi, da sem boljša?
Naj začnem na začetku – torej pri komentarju »kakšna mala kurbica«. Ni šlo za žensko, ki s spolnimi uslugami služi svoj denar (torej pomen te besede), temveč je bila to preprosto grda oznaka za žensko. Debata je bila namreč o dekletu, ki je znanega slovenskega raperja obtožila, da jo je izkoristil. Kriva – nekriva, on kriv – nekriv, pustimo to vprašanje. Bistvo je v nečem drugem, kar me je izredno presenetilo. O starejši gospe na Facebooku, babici, ki na svojem odprtem profilu prikazuje fotografije svojih vnukov, na katere je močno ponosna. Kako ta gospa torej lahko komentira kaj takšnega? Presenetila me je njena sodba, še bolj kot to »češ tamala si je sama kriva« pa njen način komuniciranja. Kdaj je postalo sprejemljivo, da se uporablja takšne besede? Pa ne le to, da jih nekdo javno izrazi, temveč me zanima, ali so si ljudje vedno tako mislili? So že od nekdaj tako polni obsodb o sočloveku? In to tako groznih, grdih besed? Je to novost v dobi informacij ali je od nekdaj obstajalo? Sicer pa je o tej tematiki in kako je ženska ženski volk pisala tudi Lara Paukovič, ki me je spravila k razmišljanju (njena kolumna).
Vsa naša obsojanja drugih izvirajo iz nas samih. So neke naše travme, ki niso razrešene. Kajti, ko si sam pri sebi pomirjen, ko si tukaj in sedaj, nimaš ne energije, ne volje obsojati drugih. Pa ne le obsojati, nimaš časa niti spremljati drugih. Ne želiš si. Oziroma preprosto ne opaziš drugih, ker si osredotočen na ta svet in nase v njem. Bi bilo torej smotrno trditi, da ker je teh komentarjev vse več, da smo ljudje vse bolj nezadovoljni v svojem lastnem jedru? Verjetno. Navsezadnje pa ni prav nič čudnega, saj svet, v katerem živimo, ne postaja prav nič boljši. In nič lepši.
Pa nam to sproščanje dejansko pomaga? To komentiranje drugih. Saj ni le javno, so tudi zasebne debate, ko obsojamo drug drugega.
Morda za trenutek. Morda za pičlo sekundo sprostimo neko energijo, da se vsaj za trenutek počutimo boljše v svoji lastni koži. Vendar pa ne naslavljamo konkretnega problema, ki bi nas dejansko popravil in nam zagotovil, da bi se tudi v prihodnosti bolje počutili na daljši rok.
Kaj bi bila torej rešitev? Da nehamo to brati. Da nehamo to komentirati. In da se osredotočimo nase, na naše življenje in se direktno soočimo s frustracijami, ki nam nagajajo. Žal se moramo ob tem sprijazniti, da svet res ni lep. In ni pošten. So lepi trenutki in tudi kakšni pošteni ljudje, v resnici pa je veliko trpljenja, veliko nekrivice. In ravno zato bi si morali nehati zabadati žeblje drug drugemu.
Pazite sedaj ta moj nenavaden predlog! Predlagam, da posežemo po poeziji. Pa ne tisti moderni, temveč tisti romantični in lepi. Predlagam, da lepe besede namenimo drug drugemu. Predvsem pa nežnost. Če pa tega ne premoremo, pa raje molčimo.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
